Piše: Frančiška Franca Buttolo
Uvod k razstavi o osamosvojitvi v skorajšnjem – ponovno partijskem Muzeju revolucije (ali novejše slovenske zgodovine). V njem sem delala dobrih 10 let. Večinoma sem popisovala knjižnico literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča in izdelovala bibliotekarsko nalogo, bibliografijo časopisnih člankov o odmevih partijskih (menda partizanskih) akcij v Ljubljani in okolici v tedanjih legalnih časnikih, na primer v Slovencu in Jutru. Zdaj je moj popis knjižnice Franceta Kidriča, ki je bila v Muzeju revolucije, na SAZU, kjer pa sem delala kar 22 let. Bibliografijo oziroma bibliotekarsko nalogo pa so mi, ne da bi vedela, kar me v resnici veseli, objavili na Inštitutu za novejšo zgodovino. Muzej sem morala zapustiti, ker niso imeli dovolj sredstev za plačo bibliotekarja. Sprejeli so nekoga z nižjimi kvalifikacijami. Da, s tem muzejem so že od nekdaj hude kadrovske težave. Vem, hvala, vem, da ne bi smela preklinjati. Saj vendar nisem nikakršen “jebeni” genij Štefančič mlajši iz najboljše javne hiše (TV) na Balkanu.
No, naj bo moj neprimerni uvod predvsem dopolnilo k mojemu neobjavljivemu članku – Resnično sovražni govor. Priznam, tudi mene je strah, tako kot medijske delavce. Saj nas bodo vse, ki nismo partijci, spet “fentavalii”, na tisoč načinov.
Zdaj pa končno k temi mojega današnjega članka. Hitro, dokler še imam poštno zvezo na – menda pametnem – telefonu. (Nekoč bo z njim mogoče tudi streljati.)
Torej – zakaj pa naj bi bil prispevek “Brigade s hribov” za medije in njihove prijatelje moj zadnji članek?
Zakaj bi se morala bati svojega zavračanja kar največjega dela javnega in manj javnega, bolj ali manj zahrbtnega, kriminala in kriminalcev v slovenski družbi? Zakaj bi morala kar mirno sprejemati medije in vso politično nesnago sedanjih oblastnikov? Zakaj bi morala verjeti strahopetni opoziciji, da bomo z demokratičnim političnim bojem, na primer z nikomur razumljivimi referendumi, z volitvami takšnih kandidatov desnice, ki se na vsakem drugem predvolilnem srečanju opravičujejo, ker so sodelovali v kaki desni vladi?
Ne. Nikakor. Predobro namreč vem, da v Sloveniji ni več opozicije. Imamo le samokritično levico, množico levih strank in gibanj, v bistvu pa eno samo partijo. Natanko takšno, kakršno smo imeli v Titovi Jugoslaviji.
V njej so najboljši, najpametnejši, najbolj zanesljivi, najbolj pravi slovenski Jugoslovani. Zato ta, sedanja, leva oblast (partijska in jugoslovanska) ne prenese nikakršne opozicije. Pa naj se ta imenuje Slovenska ljudska stranka, Nova Slovenija (se zlasti takrat, kadar niso v njenem vodstvu sami “kocbekovci” oziroma verni komunisti, prav hinavsko udbovski) ali pa zloglasna Slovenska demokratska stranka. Sedanja partijska oblast, nabito poln zverinjak številnih levih strank in strančic oziroma njihovih ostankov (skoraj samo tistih podganarskih vodij, ki so prvi zapustili od moralne gnilobe razpadajoče in potapljajoče se strankarske barke) vztraja in vztraja pri partijskem načelu samokritike, brez “fašistične” opozicije.
Zato tudi ta oblast ne priznava za ljudi in ne pokopava svojih – p a r t i j s k i h – nedolžnih žrtev. Njihove posmrtne ostanke prepušča neznani usodi. Priznanje in pokopi bi partiji samo škodovalo na prihodnjih volitvah. Večina slovenskih volivcev je namreč prepričana, da smo imeli v Sloveniji več deset tisoč esesovcev, samih vojnih zločincev. Tako so jih učili v šolah ( in jih še učijo), še zlasti na univerzah.
Partija na sedanji oblasti tudi ne priznava epidemije. Kmalu bo vsak dan umrlo več bolnikov, kot bo po statistiki okuženih. Pa kaj zato, saj bomo nekoč vsi umrli. Do takrat pa nikakršnih mask v zaprtih prostorih, nikakršnega razkuževanja rok, na primer na avtobusih. V Sloveniji smo svobodni. Naj se doma razkužujejo tisti, ki verjamejo, da virusi sploh obstajajo. Res, da vsi ti anticepilci hladnokrvno in ubijalsko lažejo, ampak, to moramo priznati, prav ti nejeverni državljani so dobri komunisti, dobri jugoslovani in najzanesljivejši volivci partijskih kandidatov. Brez njih letos ne bi na volitvah zmagala Svoboda ( maske dol!).
Res, da podpora anticepilcev sedanji partijski vladi povzroča veliko število okuženih in mrtvih, ampak brez velikega, s človeškimi življenji prav prepotratno prevelikega števila žrtev komunizma, bi bili vsi zagrizeni partijski boji zaman. Brez velikega števila žrtev komunizma, med vojno in vsa leta po njej, tudi slavne zgodovine slovenske narodnoosvobodilne fronte ne bi bilo. In kot vemo, so pod prejšnjo, nikakor samo desno vlado, temveč tudi janšistično, vsi protesti anticepilcev potekali v znamenju OF. V njej je bila v bistvu samo Titova partija, pa še nekaj izdajalskih koščkov kake nepartijske stranke ali pa katerega od društev – zlasti kulturnih in športnih. Slika sestave OF je bila v resnici neverjetno podobna sestavi sedanje vlade. Upajmo, da nas ta, Golobova, OF ne bo vodila v morebitni tretji svetovni vojni. Ker dobro poslušam “neodvisne” mnenjske voditelje, zlasti bolj z desne strani, in ker dobro poslušam desne medije, bi si upala trditi, da nisem daleč od resnice. Vsepovsod so sami – preverjeni desni – borci za mirno, olikano, strokovno in zlasti kulturno kritiko. Brez ljudskih medklicev, na primer med različnimi anketami na radiu ali televiziji. da nas – vse običajne slovenske državljane – Golobova oblast izkorišča, ropa, nam jemlje čast, se iz nas norčuje in nas celo ubija. Obenem pa tudi slovensko samostojnost, uničuje slovensko kulturo, tradicijo.
Navsezadnje, ali sploh še imamo katero od desnih strank? Verjetno nobene več. Volivci so povedali svoje. Hočejo demokratični socializem. Demokracija samo razdvaja. Vsepovsod naj bo samo partija. Partija naj bo demokracija, partija naj bo samostojna država Slovenija. Partija naj bo edina kulturna tradicija. Partija naj bo Trubar. Partija naj bo Prešeren. Partija naj bo osamosvojitev – s sto muzeji novejše slovenske zgodovine komunistične partije od 19. stoletja (vse od izida komunističnega manifesta ) do razcveta slovenske komunistične demokracije pod vlado dr. Roberta Goloba – Kučanovskega.
Res je vse to zahtevalo veliko, veliko žrtev neustavljivih komunistov, veliko njihovega kriminala, ampak prav zato mora partija toliko bolj zavarovati svojo oblast. Bolje, da umre sto nedolžnih, kot pa da bi “spregledali” kakega janšista. Smrt janšizmu! Svoboda partiji! Svoboda je partija!
Kolikor je bilo v mojih močeh, sam več kot 50 let podpirala demokratične sile. Ker sem bila deset let komunistka (od svojega šestnajstega leta) sem že zgodaj spoznala, da med nacizmom, fašizmom in komunizmom ni nikakršne bistvene razlike. Kar pa zadev smrtne in vse druge žrtve, je potrebno prav komunizem postaviti na prvo mesto.
In ker imamo v Sloveniji, izključno po želji slovenskih državljanov, že spet komunizem, ne bom več mučila ubogih medijskih delavcev s svojimi pismi bralcem, polnimi laži, kot piše v enem od komentarjev pod mojim današnjim člankom Brigade h hribov.
Še huje, ko bi bila mlada, bi Slovenijo zapustila. V tujini pa bi se z vsemi močmi borila proti slovenskemu komunizmu, tako kot se je Marlene Dietrich po odhodu v tujino borila proti – nad nacizmom navdušeni – Nemčiji. In niti po zlomu nacizma ni hotela živeti v svoji domovini.
Ni bil samo Hitler kriv, ni bil samo Tito kriv, ni samo Kučan kriv. Vsi so bili samo tisti in takšni voditelji, kakršne je takrat potreboval vsak od treh narodov, ki jih je postavil na vodilno mesto. Nikogar drugačnega si niso želeli. Nikogar drugačnega niso hoteli izbrati. Zlasti pa nikogar boljšega. In ljudstvo, državljani, nacija, da, ljudstvo mora imeti zadnjo besedo. In jo tudi ima. Da, tud v Sloveniji.
Niti vera ne pomaga. Nemalokrat se zdi, da svetu ne vladata Bog in Satan, temveč samo dvoje vrhunskih hudičev. Ampak prav zaradi tega se mora človek opreti na vero, kajti niti dva najhujša hudiča nista hujša od podivjanih državljanov, ki jih vodi kak totalitarni voditelj, pa naj bo to Hitler, Stalin, Tito ali pa Kučan (skupaj z Jankovičem, ki nadaljuje z vedenjem komunistov med povojnimi poboji v Sloveniji).
Takšni so zdaj slovenski državljani, ki navdušeno volijo Kučanovo kandidatko iz Ruske dače.
