Piše: Tamara Lubarda
Posameznike kot individuume in hkratno tudi tvorce celotne skupnosti je treba že v otroški dobi pričeti odvračati od tovrstnih kadar deloma škodljivih nagnjenj oziroma deviacij. Vsakogar bi se moralo spodbujati k ohranitvi njegovega ali njenega res izvornega spola, k čemur pripomore družbena klima, v fazi odraščanja pa zlasti vzgojni modeli. Pri tem »se pričakuje« da soodvisno oziroma usklajeno delujeta vzgojni in izobraževalni sistem.
Kar pa je na individualnem nivoju in sistemsko najbolj učinkovito tedaj, kadar se od kogarkoli spol kakršen dan ob rojstvu ohrani skozi ves čas trajanja življenja.
S čimer se ne strinjajo tisti, ki pa so prepričani v tovrstno ‘deformiranost’.
Posebej zaradi tega razloga so za zamenjavo spola primerni psihično močni in trdni v prepričanju, da si kasneje ne bodo premislili, četudi niso več mladostniki.
K temu nekatere kdajpakdaj namesto osebnega treznega premisleka vodijo zunanji vplivi ali pa zgolj zvedava radovednost, podkrepljena z najstniško idejo o tem kako postati navzven drugačen.
Redkokdaj oziroma izjemoma se primeri, da se te težnje pojavijo v zgodnjem otroštvu. Dober starš svojemu otroku pripoveduje zgodbe, iz katerih gre razbrati, da so deklice nežne (zaščitniške mame), dečki pa močni (moški). Kasneje pa je mogoče od takega da postane nasprotnega spola odvračati ali preusmeriti človeka pri težavah, zlasti, kadar se izkazujejo v tem, da se nekdo ‘v svoji koži’ ne počuti dovolj dobro. Veliko odgovornosti je seveda na starševskih ramenih.
V praksi sprejeto je moški skrbnik, ženska pa varuhinja njune družine z otroci.
Oseb, katere se s tem, da so drugačnega od želenega ali občutenega spola, danega z rojstvom deloma in v celoti oziroma povsem niso zmožne sprijazniti, s čimer spremenijo spol je od koledarskega leta 2020 pri nas približno pol odstotka. Toda statistični podatki redko variirajo, pa četudi resda ne zajemajo vseh tistih, kateri težnje in nagibov v obratno zaenkrat še ne izkažejo, kajti te držijo v sebi. Takšnih moških ki telesno še ne postajajo ali dotlej niso postali ženske, to pa v prihodnje nameravajo. Ali žensk, preden hormonsko in operativno dobijo kakšen moški organ.
Ampak ‘transspolnih’ oseb niti drugače misleči ne bi smeli okarati ker jih morajo samoumevno sprejemati kot drugim povsem enakopravne člane družbe in jih brezpogojno enako vrednotiti.
V Evropski Uniji imajo vsaj na deklarativni ravni enake možnosti. Marsikaj pa je odvisno od stopenj sprejemljivosti. Na ničelni stopnji se jih zavrača, a pogosteje so obravnavani kot taki katerih ‘nezmožnost’ je v tem, da se ne povsem ali pa do določene mere ne identificirajo z razvidno nezmotnim in obstoječim podatkom tega, da so se materi rodili bodisi kot deček ali deklica.
Poskušamo pa čimbolj razumeti njihovo dokončno odločitev, da je ženska »postala« tudi moški ali da moški »postane« ženska. Ne pa kogarkoli proti njegovi izrecni volji zaradi takšnega izpostavljati ali po domače rečeno nanj kazati s prstom. Predvsem iz zasebnega vidika se to kakšen kdo bo (po posegih) v bistvu ne tiče nikogar drugega kot tistega na kogar se nanašajo ‘iz tega namena’ izhajajoče pravice.
Predvsem iz tega razloga vprašanje o tem, kaj in kje so vzroki tega, da neka dokaj celovito izgrajena polnoletna oseba z » več ali manj« izoblikovano osebnostjo po spolu rojstva noče več biti tak/a, kot se zanj/o dejstveno smatra morebiti spada v psihosociološke debate.
Kar se pri tem smatra za ne irelevantno, je ustaljena praksa primernosti postopkov.
O dopustnosti spremembe spola pa je pristojno presoditi zdravstvo z eksperti medicine. Kadar temu ni tako, so prevladali drugačni interesi, možen je govor o dvomu zaradi zmotnega zavajanja. Pravilna obravnava kandidata ki želi postati iz ženske moški, ali obratno, bi se morala izvajati na več nivojskih ravneh. Od izhodiščno primarne, z namero, po čem takem, sekundarne s poizvedovanji o možnostih izvedbe predlagane operacije in mogočih zapletih, pa do terciarne s tovrstnim postopkom. Dokler ne bo kandidat v to povsem prostovoljno in brez večjih zatorej nezanemarljivih zadržkov z lastnoročnim podpisom soglasja po svoji presoji privolil.
Nekaj stroškov zaradi preobrazbe spola krije javna zdravstvena blagajna, plačniki zdravstvenega prispevka pa sami po sebi kljub ustaljenosti in poenostavitvi postopkov za postopke obravnave in medicinskih posegov drugih oseb niso dolžni prispevati, niti najmanj v takem primeru, v kolikor to vse bolj postaja splošno sprejet nagib.