9.1 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

(PISMO BRALKE) O spravi, partizanstvu in domobranstvu

Piše: Frančiška Buttolo

Kadarkoli sem brala resne levičarske razprave oziroma članke o slovenski spravi, ali pa se o njej pogovarjala z uglednimi levičarskimi  poznavalci te slovenske boleče teme, vedno sem se vprašala, zakaj na levi strani slovenske inteligence  sprava zbuja tako velik  strah, da bi bilo po spravi zmagovito partizanstvo ponižano v klavrno  zločinstvo, domobranstvo pa  povišano v nedolžno žrtev komunističnega partizanstva. Zaradi tega leva inteligenca vztraja, da mora ostati zgodovina Slovencev in Slovenije – vsa, ne le od dvajsetega stoletja dalje – za vedno  takšna, kot so jo dobesedno zaukazali komunistični oblastniki po drugi svetovni vojni. In takšna tudi je. 

Menda bi morali biti Slovenci neizmerno hvaležni partizanstvu, ker nas je osvobodilo in postavilo Slovence in Slovenijo na pravo stran zgodovine, ne pa na fašistično ali nacistično.   Popolnoma bi se bilo mogoče strinjati, če partizanstvo ne bi bilo predvsem revolucionarna vojska jugoslovanske komunistične partije, ki jo je  – pod močnim Stalinovim vplivom – vodil Josip Broz Tito. To pomeni, da je bilo partizanstvo le eden  od glavnih treh totalitarizmov v drugi svetovni vojni. Ti so bili fašizem, nacizem in komunizem. S tem pa, kar zadeva spravo, ni več ovire, saj že na začetku odpade strah, da bi bilo  zmagovito partizanstvo kakorkoli ponižano prav ob sprejetju sprave.

Partizanstva ne more nič več ponižati, nobena sprava, ne more ga ponižati nikakršna “revizionistična” zgodovina in  nič več ga ne morejo  ponižati – še  vedno nedovoljeni –  verodostojni zgodovinski šolski oziroma univerzitetni učbeniki.  Da je vse skupaj še slabše, se je leva slovenska politika odločila ponovno dobesedno prekriti  Slovenijo z vsemi z javnih mest že odstavljenimi spomeniki komunističnim voditeljem, še zlasti Titu, da  bi utrdila veličino partizanstva, predvsem pa njegovo podrejenost jugoslovanskemu ali balkanskemu komunizmu, v tesni povezavi s  sovjetskim in Stalinovim.

To pove vse o  resnici, da niti slovensko partizanstvo niti slovensko domobranstvo nista delovala po  evropski in svetovni šabloni  agresor – odporniško gibanje.  Dejstvo je, da je bila Slovenija ideološko okupirana e od leta 1939, od pakta Hitler-Stalin, ko je morala zapustiti vrh slovenske komunistične partije  feministka Angela Vode – samo zaradi tega, ker se ni strinjala s sodelovanjem med komunisti in nacisti. Kako močan vpliv je imel takrat Stalin na slovenske komuniste pa je najbolj vidno iz  izjave Vodetove, kako so ji komunisti, s katerimi je bila najbolj povezana ( V. Tomšičeva, B. Kidrič, F. Leskošek) zagotavljali, da Stalin že ve, kaj dela. O, seveda je vedel, brez dvoma. Oba s Hitlerjem sta si leta 1939 hotela še nekoliko bolj utrditi vsak svojo oblast. V tem tem smislu je pakt koristil tudi slovenskim komunistom, seveda kot  delu jugoslovanske Titove partije.

Leta 1941 pa so bili na Slovenijo tudi  dejansko izvedene vse tri totalitarne agresije: fašistična, nacistična in komunistična. Nedolžno slovensko civilno prebivalstvo so začeli pobijati pripadniki vseh treh totalitarizmov. Najbolj aktivni so bili partizani. Po eni strani so izvajali revolucijo in pobijali pripadnike “neproletarskih” razredov, zlasti premožne kmete, meščane in inteligenco, predvsem duhovnike, po drugi strani pa je svojo neverjetno krvavo revolucionarjenje spretno prikrivala s skrajno slabo pripravljenimi odporniškimi akcijami, ki pa so bile v bistvu namerno tudi  revolucionarne, saj so že kar po pravilu  zahtevale največ slovenskih žrtev. Če bi šlo pri teh odporniških akcijah samo za neizkušenost partizanske vojske, se tolikšno število slovenskih žrtev ne bi tako genialno ujemalo z revolucionarnim načrtom, da mora biti na slovenskem ozemlju čim več žrtev okupatorja, ker bo tako zmaga partizanske vojske pod vodstvo komunistične partije po končani vojni opravičevala in olajševala  ustanovitev in delovanje Titove komunistične oblasti v Sloveniji in Jugoslaviji. Da pa bi bilo komunistom po končani vojni  še laže prevzeti in ohraniti svojo – totalitarno – oblast, so nujno potrebovali tudi izdajalce slovenskega naroda. Po njihovem revolucionarnem načrtu so bili izdajalci vsi, ki se niso pridružili Titovi komunistični  odporniški politiki. Seveda so bili to predvsem tisti, ki so jih, večinoma po zelo natančnih  ukazih glavnih partijskih voditeljev, začeli pobijati  takoj na začetku okupacije, ko so svoje nedolžne žrtve že lahko stigmatizirali  kot izdajalce in okupatorjeve simpatizerje, celo sodelavce.  Komunisti, že nestrpni, ker se pravi, organizirani odpor proti njim  ni pojavil vse do odhoda fašističnega okupatorja, so bili presrečni, ko se je – končno – le organizirala prava protirevolucionarna vojska – slovensko domobranstvo.  In celo v sestavi nemške formacije.  Če to ni bil za  komunistične revolucionarje  – sicer zaklete ateiste – pravi božji dar? Dolgo so upali vanj, nazadnje pa jih je ljubi Bog le uslišal.

Domobranstvo je komunističnim revolucionarjem dovoljevalo vse, kar si lahko zamislijo najhujši zločinci, da bi dosegli popolno pokorščino  vseh, ki ne bi priznavali njihove oblasti. Še nekaj časa je Tito lagal zaveznikom, da bodo po vojni v Jugoslaviji demokratične volitve, česar pa seveda ni verjel nihče, niti on niti zavezniki. Po vojni pap je Tito osebno ukazal pobiti ogromno komunizmu nenaklonjenih  Slovencev in pripadnikov drugih narodov. Samo na slovenski tleh je bilo v nekaj mesecih po koncu druge svetovne vojne pobitih več kot 200 000  nedolžnih (neobsojenih)  nasprotnikov komunizma, ki so jih komunistične oblasti – vse – pobile na najbolj grozovite načine. Ogromno ljudi, ki jih je komunistična oblast preganjala, je pobegnilo v tujino. Nazadnje je bilo ugotovljeno, da je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno in malo po njej  še največ žrtev komunizma, več kot žrtev fašizma in komunizma skupaj. Seveda so  bili po vojni še  vedno v nemilosti kmetje, meščanska inteligenca, razlaščeni podjetniki, ponižani umetniki,  katoliška cerkev z vsemi svojimi verniki in številni drugi. Izseljevanje se je nadaljevalo in nadaljevalo, na “veliko srečo” Slovenije, kot so govorili oblastniki, pa je Slovenija lahko ponudila  prijazen dom priseljencem z Balkana.

Zdaj, ko je Slovenija  samostojna in formalno demokratična država,  pa novi revolucionarni komunisti, nemalokrat priseljenci iz komunističnih družin in njihovi potomci,  poskušajo oživiti  novo Jugoslavijo, kot del jugovzhodne regije EU.

Zaradi vsega tega je prav smešno, kadar komunisti in njihovi podporniki opravičujejo  svoje medvojne in povojne revolucionarne zločine z izgovorom, da Slovenije in Slovencev ne bi bilo več, ko bi se partizani pod komunističnim vodstvom ne  bili borili proti okupatorju. Slovenije in Slovencev že lep čas ni več. Slovenska država je nastala šele takrat, ko je Slovenci nismo več potrebovali, ker nas je bilo premalo. Priseljenci  pa samostojne Slovenije nikoli niso niti želeli niti vzljubili, vsekakor pa ji hočejo čimprej vladati, po svoje, ne po slovensko.  Zaradi vsega  tega se izseljevanje Slovencev in priseljevanje z Balkana pospešeno nadaljujeta. Slovenci bežijo, priseljenci pa si želijo pripeljati v Slovenijo  čim več tujcev, da bi  bi laže  prevzeli oblast. Da, komunistična revolucija in komunistični politični sistem sta uničila Slovenijo in slovenski narod.  Okupator je  vsem strašnim komunističnim zločinom  komaj segel do kolen. Kajti komunizem je najstrašnejši od vseh totalitarizmov. Zato, ker so komunistični, permanentno revolucionarni,  zločini najštevilčnejši v vsej zgodovini  – in edini, ki jih nikoli ni preganjalo nobeno sodstvo. In jih tudi nikoli ne bo. Utemeljeni so namreč v dobrih namenih, tistih, s katerimi je v Dante videl tlakovan Satanov Pekel. Večni Pekel. Brez vere, brez upanja, brez ljubezni. Takšen Pekel , v kakršnem živimo Slovenci že od leta  1941, ko so nam po fašistični in nacistični  okupaciji v resnici začeli vladati komunistični revolucionarji. In od takrat nam nepretrgoma vladajo, nas izganjajo iz domovine in nam kratijo vse človekove pravice, enkrat te, enkrat druge, včasih pa tudi vse, zlasti takrat,  ko nas ubijajo. Saj imamo menda že skoraj 800 dolgo  prikritih komunističnih grobišč, pa še nam jih obljubljajo, ko pride ura obračuna z “janšisti” (slovenskimi osamosvojiteljskimi fašisti).

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine