Piše: Frančiška Buttolo
Dežele blagostanja in dežele revščine imajo vsaj eno skupno točko: solidarnost. Brez nje bi se sesulo ravnotežje sveta. Solidarnost pa, žal, največkrat samo prikrije največje krivce za nesprejemljive razlike med deželami blagostanja in siromaštva. Navsezadnje, ali je v deželah blagostanja, v katerih si družba ne more privoščiti večje rodnosti, ker bi otroci v njej umirali od lakote, saj jih zaradi velikega števila položnic (za drago stanovanje, drago energijo, drago vodo, drage medije in še za marsikaj) niti z dvema plačama starši ne bi mogli preživljati, š in ine zlasti pa ne takrat, ko pomagajo svojim starim staršem, s premajhnimi pokojninami. Zato gresta tako v cvetje in klasje – odrešilna – splav in evtanazija, v vseh deželah blagostanja, še zlasti pa v EU.
Največ pa je zadnje tedne govora o solidarnosti v naših, slovenskih, razčustvovanih medijih, pa ne le zaradi poplav, tudi zaradi drugih nesreč, ki jih morajo množice prizadetih prenašati po skoraj vsem širnem svetu. Rdeči križ, Karitas, Slovenska filantropija, Unicef in druge podobne organizacije za pomoč najbolj prizadetim delujejo s polno paro. Vse pogosto opozarjajo, naj mi, ker živimo v evropskem obilju, ne varčujemo s prispevki za tiste, ki nimajo sreče, da bi živeli v naši pravi Indiji Koromandiji, v EU, pravzaprav na Zahodu.
Pri zbiranju pomoči, zlasti humanitarne, pa na televizijah kažejo podhranjene otroke iz dežel, kjer ni blagostanja, temveč ena sama revščina, najhujša beda. Za te oglase mednarodne dobrodelne organizacije najraje uporabljajo umirajoče otroke, da bi se javnosti pred ekrani in resnično zasmilili. (O visokih plačah glavnih uradnikov v teh – vse prej kot revnih – ustanovah pa javnost le redko izve kaj konkretnega. Na televizijah lahko občudujemo le pregrešno drage kreacije, ki jih nosijo vrhunske svetovne dobrodelne uradnice.) Nikoli pa ob prikazovanju podhranjenih otrok ne povedo, iz katere države so, kdo je v njej na oblasti, kdo izkorišča njena bogastva, kdo iz nje pošilja migrante v dežele blagostanja.
Kot večina Slovencev, če si tokrat drznem uporabiti ta izraz brez kake prikolice, na primer “in državljanov Slovenije”, smo zadnje dni večkrat slišali in brali v medijih o slovenski solidarnosti, ki nas je proslavila po vsej Evropi in zunaj nje. Pa tudi o solidarnosti EU, ki sprejema na tisoče in tisoče migrantov iz dežel revščine in vsega drugega hudega in najhujš seega. Celo iz ust komentatorjev med prenosom ene od zadnjih kolesarskih etap dirke po Španiji (na televiziji Eurosport 1) je bilo nekaj pohvalnih besed o vendarle doseženi solidarnosti Rogliča in Vingegaarda do letošnjega – hočeš nočeš – zmagovalca Vuelte iz ZDA (in celo slovenskih korenin). Meni je skoraj srce počilo, tako se mi je zasmilil naš Roglič, naš Prešeren v kolesarstvu, ki obvlada vse “pesniške oblike” in iz src gledalcev izvabi vsa “umetniška” doživetja vrhunskega kolesarstva. Tako bi bilo z njegovo kolesarsko “špansko romanco” tudi letos. Ampak, kot na vseh drugih področjih, je tudi v kolesarstvu – namesto sedanjega prvega kolesarja sveta Primoža Rogliča – zmagala solidarnost. Morda tudi zaradi tega, ker ni več dovolj mlad za bančne investicije v njegovo – donosno – prihodnost. Kot da bi ga nekateri najraje solidarnostno – in tudi medijsko – kar evtanazirali.
Na prvi pogled se zdi, da je svet res črno bel. Potem pa nenadoma zasledimo v navadni opravljivi rubriki na svojem telefonu, da je policija prosila za pojasnilo neko svetovno znano manekenko, za koga je prinesla na letalo strahovito drag diamant. Da ne bi izdala svojega “naročnika”, je “priznala”, da ga ji je nekdo prinesel v hotel kot darilo, vendar pa da ne ve kdo. Seveda ji ni padlo na kraj pameti, da bi ga podarila kateri od mednarodnih dobrodelnih organizacij. Lahko si samo mislimo, koliko hrane za dojenčke in cepiv bi lahko kupil. Vendar se je s čudno obrazložitvijo slavne manekenke zgodba o diamantu iz “lačne Afrike” končala. Njena poklicna cena pa se je dvignila skoraj v takšne višine, kot da bi za ameriški Vogue pozirala kaka ikona iz transcendence, na primer sama sveta Marija Magdalena, morda celo prelepi evangelist Janez (ker smo v dobi čudaškega “uniseksa” – v toliko odtenkih spolov, kolikor nas je na svetu).
