Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Večkrat lahko poslušamo v javnih medijih, levih in desnih (v Sloveniji to pomeni socialističnih, ne pa komunističnih), kaj vse bi morali starši ( le redko še kdo drug) storiti, da bi naši otroci varno odrasli v zdrave in za preživljanje sposobne osebnosti.
Ti nauki staršem so največkrat polni očitkov, da so naši otroci vzgojno zanemarjeni, da starši posvečajo več časa svojemu poklicu in pridobivanju denarja, kot pa družinskemu življenju in zanimanju za svoje otroke. Ti, večinoma prepuščeni sami, pa vse bolj postajajo žrtve različnih zasvojenosti in “slabe družbe”.
Pri vseh teh nevarnostih, ki ogrožajo naše otroke, pa niti v levih niti v desnih medijih praktično nikoli ne omenijo slovenskega šolskega sistema. Razlika med rešitvami, ki jih nudijo naši levi in desni mediji so opazne le v tem, da levi nekoliko manj dramatizirajo jemanje mamil in zasvojenost s spletom, desni pa poudarjajo, da bi širše uveljavljena verska vzgoja gotovo pripomogla k bolj zdravemu življenju slovenskih otrok. Osebno se z obojim, kot tudi s tem, da bi imeli starši več časa za družino, povsem strinjam, resno pa se sprašujem, zakaj šola, ki je – poleg staršev – otrokova največja avtoriteta, v medijskih oddajah o vzgojnih problemih s slovenskimi otroki, skoraj ni omenjena. Mar ni eden glavnih vzgojni ciljev slovenske družbe, da bi bili naši otroci po končani osnovni šoli telesno in duševno zdravi, izobrazbeno pa dovolj usposobljeni, da bi se lahko odločili za svojo poklicno izobraževalno oziroma študijsko pot.
Pa ni tako. V naši državi imamo v šolskem sistemu, kar zadeva etične vrednote, eno samo, imenuje se SVOBODA. Njeno načelo pa je, da otroci ne potrebujejo šolske vzgoje. Otroci naj se pripravijo za vsakokratno reševanje testov, morda še za kako ustno ali pisno spraševanje, sodelujejo naj v kakem krožku, predvsem pa v športnih dejavnostih, vse drugo pa šole ali učiteljev, ne zanima. Če je s kakim otrokom kaj narobe, ga učitelji predajo v sobo socialnega delavca (na nekakšno policijo) ali pa v sobo psihologa (nekakšno ambulanto, od koder gredo bolniki v norišnico). Samih učiteljev pa otroci, razen kot čim boljši reševalci šolskih testov in objekti njihovih izpraševanj, da šola doseže visoko stopnjo uspešnosti, ne zanimajo. Že dolgo, dolgo je od takrat, ko so se učitelji podrobno zanimali za težave in veselje v življenju svojih učencev.*
Kot da so šole namenjene samo izobraževanju, vse drugo, razen izobrazbe, pa naj otroci, ko prestopijo šolski prag, pustijo doma ali na šolskem dvorišču. Takšne šole pa lahko vzgojijo samo robote, ljudi pa nikoli. In kakšna je bistvena razlika med roboti in ljudmi? Roboti so lahko brez najmanjše težave na tako nizki kulturni ravni, kot so bili v pradavnini ljudožerci. Ljudje pa tega ne počnejo, svoje mrtve pa kulturno pokopljejo.
Kar zadeva ljudožerstvo, je to v EU, eni sami velikanski multinacionalki, najbolj vidno v dejstvu, da mrtve vse boj oddajamo v predelavo farmacevtski industriji. Tam naše posmrtne ostanke uporabijo tako, da jih reciklirajo za izboljšavo in podaljšanje človeških življenj, večinoma bogatašev, za njihovo obnovo. Torej gre res za neke vrste PREHRANO, seveda ljudožersko.
Opomba
* V enem svojih letošnjih člankov na portalu Demokracija sem napisala:
Že davno je od takrat, ko sem hodila v osnovno šolo. Po eni strani sem jo vzljubila, po drugi pa sem hotela v njej – že od prvega razreda dalje – tudi marsikaj spremeniti. V prvem in drugem razredu v Postojni, ki je po eni strani Primorska po drugi pa notranjska metropola, sem v prvem in drugem razredu osnovne šole (1950/1951 – 1951/1952) imela imenitno učiteljico, gospo Stano Kaluža (ena njenih hčera je bila prva slovenske kapetanka ladje). Ta gospa učiteljica, je bila zelo dostojanstvena in stroga, kot da bi bila še iz Avstro-Ogrske, pravzaprav še iz časov cesarice Marije Terezije.
V njenem razredu je vladala stroga disciplina, gospa učiteljica, ki smo ji sicer rekli tovarišica, pa nam je na vsako vprašanje odgovarjala tako, da smo si odgovor zapomnili za vse življenje. Zahtevala je pokončno držo. Zakaj? Zato, da ohranimo zdravo hrbtenico. Opozarjala nas je, v takratnem silnem pomanjkanju hrane, naj jemo meso, tudi če so nam bolj všeč sladkarije (v glavnem so bole to skoraj samo palačinke z domačo marmelado). Zakaj? Zato ker brez mesa ne moremo imeti mišic, ki so iz mesa. Kar nekaj pa nas je bilo dama kost in koža, zaradi česar jo je skrbelo naše zdravje.
Kot osnova vseh osnov, kot temelj vseh pedagoških temeljev pa je bil pri moji gospe učiteljici VEROUK. V njenem razredu smo imeli verouk celo v šolskem letu 1950/1951.Gospod kaplan nas je učil o tem, da se človek loči od živali po tem, da ima posebno sposobnost dojemanja sebe in sveta kot VIDNE IN NEVIDNE resničnosti. Zakaj pa je takšen? Zato, ker ga je USTVARIL BOG po svoji podobi.
Na tej – in samo na tej podlagi smo lahko razumeli, da je človek veliko, veliko več kot pa samo malo drugačna žival v človeški čredi, v bistvu pa še vedno živalski, seveda po Darwinu. To modrost smo namreč najprej izvedeli iz ust nove učiteljice, že v tretjem razredu. Adijo verouk! Ta učiteljica, s štajerskega Pohorja, neka Alfonza Ž., žena enega tedanjih postojnskih miličnikov, nas je učila govorila povsem drugače kot goda Kaluža. Ker je takrat umrl Stalin, smo izvedeli, da je bil “pra..c”. Ampak to, da je bila v sporu Tito-Stalin na jugoslovanski strani, še ni pomenilo, da zaradi tega ni redno poniževal hčerke nekega obrtnika, češ da so bogataši. Njena mama se je pritožila, da njena hčerka skoraj vsak dan prijoka iz šole, ker jo zaradi opazk učiteljice nekateri sošolci zaničujejo. (Frančiška Buttolo, Nasilje na šolah, ker ni verouka, Demokracija, 9. aprila 2025).
