Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Pokojni tranzicijski tajkuni, takšni in drugačni, so bili (in tudi še bodo) načelno vsi nagrajeni z vrsto privilegijev, priznanj in – ko umrejo – z veličastnim državnim pokopom. Zmotno je namreč prepričanje, da so tranzicijski tajkuni samo tisti, ki so si nagrabili na tone “pošteno” zasluženega denarja. Ne, ti so bili – ali pa so še – v resnici najmanj škodljivi. Prvi pravi in največji tajkuni so bili res (in so še) v Sloveniji nekdanji udbovsko partijski POLITIČNI FUNKCIONARJI z najvišjimi političnimi položaji – tudi še v samostojni in demokratizirani Sloveniji.* Totalitarni Titovi politiki v Sloveniji so ostali skoraj vsi na vseh najvišjih položajih tudi po osamosvojitvi in v demokraciji, le da so zdaj “demokratično” izvoljeni.
Kolikšna sleparija! Kolikšen zločin! Med temi TITOVIMI. totalitarci, ki so se čez noč spremenili v demokrate, je gotovo glavni politični tranzicijski tajkun Milan Kučan, ki je bil po koncu komunizma še trikrat predsednik države, kar je bilo za Slovenijo, ne le sramotno, temveč predvsem usodno. Uničil je celotno bistvo slovenske osamosvojitve in demokratizacije, vrnitev z Balkana v Evropo, kljub temu, da smo v EU, saj je tudi ta zveza, z vsiljevanjem multikulturnost in z brisanjem avtohtonih evropskih narodov – za Slovenijo – še dodatno – nevarna.
To, Kučanovo, skoraj pol stoletja dolgo – neposredno in posredno politično usmerjanje slovenske politike v socializem in na Balkan, je Slovenijo že skoraj povsem izbrisalo z evropskega zemljevida. Samo še – kot pajek na tanki pajčevinasti niki – visi naša država nad neskončnim morjem jugonostalgičnega balkanstva, v veliki meri pa tudi nad vsak dan nasilnejšimi valovi muslimanskih ilegalnih migrantov in drugih muslimanskih priseljencev po vsej EU.
Največji – POLITIČNI – tajkuni, iz slovenskega udbovsko partijskega političnega sveta, so bili, – ali pa so še – dejansko tudi največji škodljivci v, še vedno Titovi, lažno samostojni Sloveniji. Zato, ker so ti tajkuni nepoboljšljivi nasprotniki prave – avtohtone – Slovenije, srednjeevropske, demokratične in predvsem slovenske. Brezobzirno si ti, političnii, tajkuni prizadevajo za uveljavitev takšne – napol socialistične – multikulturne Slovenije, ki sploh ne bo več slovenska. Prizadevajo si – ti, politični tajkuni, z Milanom Kučanom na čelu – da bo Slovenija samo še slovensko, balkansko in muslimansko MULTIKULTURNA, politično pa vse bolj jugonostalgična in še napol socialistična, torej kvazi demokratična država. Še vedno je, že zdaj močno jugonostalgična Slovenija, z okoli sedemsto – še do nedavnega tajnimi – morišči neobsojenih in še zdaj nepokopanih žrtev komunističnega revolucionarnega terorja, med drugo svetovno vojno in prva leta po njej. Visoko so nagrajeni vsi slovenski udbovsko partijski politiki oziroma politični tajkuni, ki imajo kakršnekoli zasluge za pravno in kulturno nedotakljivost tega Titovega, Kardeljevega in Kidričevega revolucionarnega barbarstva v Sloveniji.
Ne nazadnje, to revolucionarno barbarstvo se nadaljuje tudi po osamosvojitvi, ker Kučan, ta visoki partijski birokrat, zdaj v napol ilegalni senci, nepopustljivo podpira vse komuniste, nekdanje in sedanje prepleskane v demokrate, in jih tudi daje mladim za zgled, skupaj z njihovimi nezaslišano barbarskimi zločini. Med njimi so najhujši poboji razrednega sovražnika v revoluciji in takoj po njej, češ da je bil VES nacističen in kontrarevolucionsren, in neprestano izrivanje v tujino in zapostavljanje vseh, ki so kakorkoli nasprotovali – ali še nasprotujejo – totalitarni – v bistvu pa komunistični – politični ureditvi Slovenije. To je bilo najbolj očitno pri onemogočanju svobodnega delovanja politikov dr. Jožeta Pučnika in Janeza Janše. Delno pa tudi pri zatiranju najbolj slovenskemu narodu naklonjenih katoliških cerkvenih avtoritet, z vmešavanjem komunistov, starih in novih, v pri izbiranje najvišjih verskih dostojanstvenikov.
Zato bomo v jugonostalgični Sloveniji vse pogosteje pokopavali z državnimi častmi POLITIČNE TAJKUNE s pomembnimi položaji. Z državnimi pogrebi bomo vse bolj pokopavali tudi vidne partijske tajkune na področju znanstvene in umetniške ustvarjalnosti, skoraj izključno samo tiste znanstvenike in umetnike, ki so brez ugovora ali pa z navdušenjem sprejemali barbarske revolucionarne pridobitve Titovega socializma in Kučanove kvazi demokracije. Še naprej pa bomo v Sloveniji onemogočil vse tiste, ki se bodo od komunistov ogradili. Že na začetku njihovih karier jih bomo zaustavili in usmerili v tujino. So pa tudi partijski tajkuni na področju dobrodelnih in drugih za družbo koristnih dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo različne nevladne organizacije, prav tako kot politični tajkuni, že deležni državnega pokopa. Te socialne – tajkune najraje slovenska država, hudo kvazi demokratična, nagrajuje za zbiranje dobrodelnega denarja (večinoma za tretji svet, skoraj samo za nakupe terorističnega orožje) – iz že tako plitvih žepov še vedno naivnih, poštenih in sočutnih slovenskih državljanov.
Vsi ti različni partijski tajkuni so bili po svoji smrti, drugi (še živi, pa bodo) pokopani z državnimi častmi. Tako, da ti partijski veljaki niso bili v kvazi demokratični Sloveniji samo obdani z vsemi mogočimi privilegiji in nagrajeni z vsemi mogočimi priznanji, ampak so bili oziroma bodo tudi OVEKOVEČENI častnimi vojaškimi pokopi, ker so pomagali ohranjati Titovo, Kardeljevo, Kidričevo in Kučanovo udbovsko partijsko oblast.
In prav tega Bog slovenskemu narodu ne bo nikoli odpustil. Pahnil ga bo, v resnici ga je že, v večno pogubo. Čez petdeset let pa bo tistih nekaj multikulturnih Slovencev, ki bodo še lazili po trdih tleh na sončni strani Alp, govorilo kak tuj jezik, ali pa vsakega nekaj od kakih desetih ali več v nič več slovenski multikulturni državi Sloveniji, kolikor bo to ime sploh še ohranila.. Prav zato je udbovsko partijska, napol prikrita, Kučanova tajkunska mafija, ki ji slovenska samostojnost in demokracija nista bili nikoli pri srcu, zahtevala čim več privilegijev in priznanj za svoje podpornike, pa tudi državne pokope. Da bi partijo še naprej podpirale družine teh partijskih tajkunov. Zato so noč in dan za čim več teh ljudi, kadar umrejo, na široko odprta “groba vrata” – kot je že davno zapisal eden največjih evropskih pesnikov, France Prešeren – tudi grob z vsemi državnimi, predvsem pa udbovsko partijskimi častmi.
Če to ni skrajno prostaško?! Če to ni sovražno do Slovencev in Slovenije?!