Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
V Kučanovi politiki ostajata samo dva, glavna člana Levice – Matej Tašner Vatovec in Nika Kovač, k uradno ni njena članica, temveč “samo” velika podpornica.
Po prestopu dr. Mateja Tašnerja Vatovca iz stranke Levica v sestrsko stranko Socialni demokrati, je postalo kristalno jasno, da se nekdanji – edini – intelektualec v Levici zaveda, kako porazno vlogo je dr. Robert Golob (z njim pa tudi Kučanov klan) v resnici namenil komunistični in jugonostalgični Levici, ki jo vodi – že prav čudaško nerazumno – dr. Asta Vrečko.
Da, po prestopu dr. Vatovca je vsej slovenski politiki postalo jasno, da je bila Levica v zadnjem mandatu neprestano pravi jugonostalgični in komunistični nož na vratu samostojne in demokratične Slovenije. Tudi če je dr. Vatovca v SD poslal sam Kučanov klan, da bi se rešil gospoda (ne pa tovariša!) Matjaža Hana, sedanjega predsednika stranke Socialnih demokratov (SD), se prav nič ne spremeni dejstvo, da je tovariš Milan Kučan čez Levico potegnil velik križ. Z Levico je torej konec. Njeni člani se bodo morali reciklirati v del članstva katere od drugih levih strank, v Sloveniji še vedno predvsem komunističnih in jugonostalgičnih, ali pa se bodo, najbolj zagrizeni komunisti med njimi, “infiltrirali”, po dobri stari udbovski navadi, v najmočnejše desne stranke, zlasti vv SDS in NSi.
Po podatkih, ki so dostopni na uradnih straneh spleta (na primer na portalu Wikipedija), je Levica levo usmerjena slovenska politična stranka. Nastala je (bolje bi bilo reči, da je bila zadnjič reciklirana iz – še Titove – stranke Zveza komunistov Slovenije) leta 2017 – z združitvijo strank Iniciativa za demokratični socializem (IDS, koordinator Luka Mesec) in Stranke za trajnostni razvoj Slovenije (TRS), torej iz dveh komunističnih že recikliranih strank. Še pred tem sta bili, kmalu po osamosvojitvi 1991, obe imenovani stranki članici koalicije Združene levice, v kateri je sodelovala tudi Demokratična stranka dela (DSD), kot tudi skupine civilno družbenih gibanj. Niti tega ni na uradnih spletnih straneh, s čimer se hvalijo praktično vsi člani teh stranke in gibanj, da so skoraj vsi člani levih strank, nastalih po osamosvojitvi, ponosni naslednice Titove – zloglasne – Zveze komunistov Slovenije.
Nekajkrat je Levica v mandatu vlade dr. Roberta Goloba tudi pregloboko zarezala v vrat samostojni in demokratični Sloveniji. Najprej, takoj po zmagi komunistov stranke Levica, je “razstrelila” Muzej slovenske osamosvojitve v Ljubljani (2022). Očitno na Kučanovo – prvo – željo in ukaz. Glavna koordinatorka Levice dr. Asta Vrečko je po prihodu v sedanjo vlado poskusila ponovno obuditi čaščenje dneva ustanovitve Komunistične partije Slovenije (KPS). Dne 17. aprila 2023 zvečer je v zaselku Čebine (pri Trbovljah) z internacionalo (ne s slovensko himno Zdravljica) in s svojim uvodnim govorom množici članov in podpornikov stranke Levica, privabila solze v oči številnim žalujočim za nekdanjo Titovo Jugoslavijo. Morda je nekaj solz vendarle povzročil predvsem dim iz slabo gorečih bakel, potaknjenih v skoraj zamrznjena tla okoli zbrane množice na tej – hudo mračni – proslavi.
Požiganje mostov Levice “na vsej fronti” slovenske demokracije se je nadaljevalo z ukinitvijo urada republike Slovenije za demografijo v Mariboru, da ne bi ta urad oziroma inštitut pomagal pri ohranitvi že izumirajočih Slovencev in slovenskega naroda. Veliko je k temu programu Levice pripomogla tudi ukinitev pomoči pri dolgotrajni oskrbi starejših in kakorkoli nemočnih, seveda z lažno z obljubo, da bo ta oskrba spet začela delovati pod katero od novih vlad, seveda levih in titoističnih, kakopak. Prav tako je Levica najbolj od vseh strank podpirala uvedbo zakona o evtanaziji – tako rekoč vseh socialno čutečih državljanov Slovenije, ki bi raje umrli, kot pa da bi obremenjevali, še posebno finančno, svoje najdražje – v Sloveniji, državi že skoraj brez javnega zdravstva in javnega skrbstva za bolne, stare in druge onemogle.
Zaradi vsega tega je bil Kučanov klan tako rekoč prisiljen “likvidirati” Levico, še pred letošnjimi državnozborskimi volitvami. Kučanovega klan to storil v dobri veri, da bo delo Levice, brez gospoda Hana v svojem vrhu, nadaljeval tovariš dr. Vatovec v stranki SD. Ni nujno verjetno, zdi pa se, da Nika Kovač, Kučanovi zlato dete, ni bila v stranki Levica prav zaradi Kučanovega načrta, da bo po mesarskem klanju slovenske demokracije, za kar je v sedanji vladi Kučan zadolžil Levico, moral to stranko ukiniti, povsem umakniti iz slovenske politike. slovenske politike. Zato je bila Nika Kovač “samo” pomembna podpornica Levice. Aktivistka Nika Kovač je namreč od leta 2023 direktorica inštituta 8. marec. Na to mesto se je povzpela predvsem zaradi tega, ker je bila od ustanovitve 2014 do konca delovanja 2017 članica slovenske parlamentarne stranke Iniciativa za demokratični socializem (IDS, koordinator Luka Mesec). Torej prihaja tudi Nika Kovač – pridna učenka Baracka Obame, nekdanjega predsednika ZDA (zdaj desne roke samega Sorosa!). Torej je prava multikulturna in globalistična komunistka tudi “velika borka” za demokracijo iz ene od slovenskih recikliranih komunističnih strank, ki so vse zveste hčere Kučanove zamrznjene Zveze komunistov Slovenije. Kako pomembno vlogo je Kučanov klan namenil Niki Kovač, je vidno prav iz njene. odsotnosti v članstvu Levice, ki je – poln moralnih predsodkov – čistunski Kučan ne ceni. Saj drugače ne bi svoje ljubljenke Nike Kovač še pravočasno opozorili, da mora ohraniti svojo “nedolžnost” vsaj do letošnjih volitev, ko bo tudi zanjo prostor na katerem od pomembnih položajev v morebitni levi vladni koaliciji po letošnjih volitvah.
Pomembna podpornica Levice, aktivistka Nika Kovač, je že od 2023 direktorica inštituta 8 marec. Politično je bila že od samega začetka svoje “kariere”. povezana s sedanjo stranko Levica. Njena članica pa je bila od ustanovitve 2014 do konca delovanja 2017 slovenske parlamentarne stranke Iniciativa za demokratični socializem (IDS, koordinator Luka Mesec). Torej prihaja tudi ta “velika borka” za demokracijo iz ene od recikliranih komunističnih strank, ki so vse zveste hčere Zveze komunistov Slovenije.
Ob vsem tem kriminalnem političnem ravnanju Levice pa je stranka Svoboda, pod navidezno svobodnjaško “frajerskim” vodstvom dr. Goloba⁸, v resnici pa v dobro premišljeni mafijski diktaturi njegove vlade – v senci številnih odmevnih političnih, kulturnih in socialnih hudodelstev Levice – prav požrešno kradla kot sraka in se mastila z vsem, kar ni moglo uiti njenim tatinskim krempljem.
Stranka Levica je, seveda po Kučanovem strogem nareku, hotela v sedanji vladi dr. Roberta Goloba samo eno: konec samostojne in demokratične Slovenije. Vse drugo, kar zadeva politiko v Sloveniji in zunaj nje, so bile zanjo samo nepomembne in odvečne malenkosti. Iz odpora do še vedno Kučanove slovenske (komunistične) politike, skrajno sovražne do vsakršne normalne – evropske tradicionalne demokracije (ne pa do sedanje levičarske politike EU!), tiste Kučanove politike,, ki je ukazala Levici, da je – kot stranka leve vladne koalicije dr. Roberta Goloba – povzročila Slovencem in Sloveniji v mandatu (2022-2026) toliko škode in gorja, sem nekaj dni pred zadnjim Božičem sklenila, da še tri mesece, v casu pred državnozborskimi volitvami 2026, ne bom nehala pisati političnih člankov. V resnici sem nameravala s političnimi objavami končati že ob koncu leta 2025. Kot narodno zavedna Slovenka pa se bom po svojih najboljših močeh poskusila potruditi⁸ še do letošnjih državnozborskih volitev (22. marca 2026), da bom pomagala stranki SDS in njenemu predsedniku, spoštovanemu gospodu Janezu Janši, da bi še enkrat vodil vlado Republike Slovenije.
Prav veliko ne morem storiti, da bi na bližnjih volitvah zmagale stranke, ki si prizadevajo za samostojno in demokratično, predvsem pa za – še vedno dovolj slovensko, dovolj demokratično in dovolj krščansko – Slovenijo. Nekaj malega pa gotovo še lahko pomagam k boljšemu volilnemu rezultatu desnih strank, zlasti svoje najljubše – SDS, tako kot skoraj vsak narodno zavedni Slovenec ali Slovenka. Delno s političnim pisanjem in s svojim volilnim glasom. Zato, da bi prihodnja desnosredinska vlada, tudi s slovensko desno sredinsko stranko SDS, oživila slovensko demokracijo in utrdila slovenski narod v njegovi želji po trdni samostojni in demokratični Sloveniji.
