Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
O slovenski multikulturnosti kot glavni demografski usmeritvi Golobove vlade, še bolj pa Kučanovega klana – vlade partije in udbe v senci.
Dve od prvih ustanov, ki jih je vlada dr. Roberta Goloba morala ukiniti, ko je 2022 prevzela oblast, sta bili Urada vlade RS za demografijo in ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Tako je pač zahteval Kučanov krog ali klan, da bi še dodatno pospešil raznarodovanje oziroma čim prejšnji izbris slovenskega naroda v deželi na sončni strani Alp. Seveda se zdi takšna moja trditev na prvi pogled skoraj nora, ali vsaj absurdna, ker se je menda Kučan s svojo partijo (po osamosvojitvi in demokratizaciji bolj ali manj zločinsko, prav mafijsko prikrito) vendarle vedno prizadeval za ohranitev slovenskega naroda. Tudi on se je boril predvsem za slovenski narod, tako kot so to počeli voditelji OF in NOB. Pa je bilo res tako? Ali število žrtev komunistične revolucije takšno ljudsko mnenje potrjuje? Prav nasprotno. Ravnanje slovenske partije s Slovenci je bilo že od njene ustanovitve, ne le raznarodovalno, temveč GENOCIDNO. Še posebno, če upoštevamo strašno dejstvo, da je partija v Sloveniji pobila, pomorila in iz nje izgnala VSO, čisto vso, glavno meščansko (intelektualno) elito, poleg tega pa tudi uničila celotno kmetijsko gospodarstvo ter iz kmetov naredila neke vrste kaznjence, ki jih je partija oropala večine premoženja, od njih pa zahtevala visoke davke, poleg tega pa jih je na družbeni lestvici – prav vse slovenske kmete – ponižana v razredne sovražnike in jih na vsakem koraku še bolj zapostavljala, kot so v številnih kolonializiranih deželah belci zapostavljali temnopolte staroselce. Kmet je bil za partijo v Titovi Jugoslaviji manj vreden od živine v njegovem hlevu. Vsepovsod je bil zadnji med zadnjimi, ki si je lahko pridobil kakršnokoli ugodnost. Najhuje pa je bilo, da je partija slovenske kmete, večji del slovenskega prebivalstva, z uničevanjem njihovih kmetij in s pošiljanjem v tovarne (večinoma z visokimi izgubami, ker zaradi pobojev in izgona “kapitalistov” ni bilo dovolj izkušenih vodstvenih kadrov) povsem PROLETARIZIRALA. Tako je usodno zmanjšala rodnost v Sloveniji. Prav tako pa je partija kmetu onemogočila višje izobraževanje kmečkih otrok, ki so zelo redko prejeli štipendije. Ne, tovariš Kučan in vsa vaša prikrita mafijska partijska banda, to, kar je s Slovenci med drugo svetovno vojno in po njej počela vaša ljubljena partija, ni bila kaka začetniška napaka socializma, temveč skrbno načrtovani komunistični GENOCID nad slovenskim meščanskim in kmečkim prebivalstvom, torej nad dobro polovico Slovencev ali slovenskega naroda. Pobili in pomorili ste ga, komunisti, in izgnali iz domovine. Pa amen.
Cilj tega genocida razrednega sovražnika pa je bil, ustvariti nekakšno čisto proletarsko raso v deželi pod Alpami, kot sta to zahtevala najprej Stalin in Tito, nato pa samo Tito, za Slovenijo nič drugega kot najbolj krvoločen sovražnik in okupator vseh časov. Pa je vendar sedanja ministrica za kulturo pred dobrim letom s svojo prisotnostjo počastila Čebine, kjer je leta 1937 hudičevka iz Stalinove Moskve skotila neko rdečo pošast, imenovano Slovenska komunistična partija. Njen glavni “boter” pa je bil teoretik genocidne komunistične revolucije v Sloveniji, avtentični slovenski levi Hitler – EDVARD KARDELJ. Tisti partijski “svetnik” , ki ima svoj “oltar” ali kip, v čast slovenski komunistični revoluciji, pred slovenskim parlamentom v Jankovićevi (politično) in Magnificovi (kulturno); Ljubljani.
Slovenska partija (v kateri so zdaj skoraj samo še potomci starih komunistov in udbovcev), je bila torej že ustanovljena za IZBRIS Slovencev. Ustanovljena je bila za nasilni prevzem (z revolucijo) oblasti v Sloveniji, ko bo to najlaže storiti (pokazalo se je, da je bil pravi čas sredi najhujšega divjanja druge svetovne vojne tudi na Slovenskem). S tem se je v Sloveniji Titova partija pridružila številnim leninistično-stalinističnim revolucijami za svetovno prevlado komunistov, in se s tem – tako še zdaj verjame velika večina Slovencev (celo bolj kot takrat, ko se bila Slovenija v Titovi Jugoslaviji) – postavila na PRAVO STRAN ZGODOVINE.
Težko je reči, kdo je po osamosvojitvi pravzaprav glavni načrtovalec slovenske demografske politike. Kakorkoli jo skušamo razumeti, vedno se pokaže, da je v vseh temeljih protislovenska ali protinarodna. Kmalu po – vojnim napadom podobnim – migracijskim vdorom muslimanskih ilegalnih migrantov leta 2015 v Slovenijo in v EU, sem na eni od televizij mimogrede ujela kratek pogovor enega od slovenskih visokih uradnikov z ministrstva za notranje zadeve (z metuljčkom na srajci), kako je nekemu novinarju, ki ga je zanimalo, kje bomo nastanili tako veliko število muslimanskih migrantov, odgovoril, da jih bomo čim bolj RAZPRŠILI. Po tem je mogoče sklepati, da si Kučanova partija predstavlja prihodnjo – MULTIKULTURNO – Slovenijo nekako takole: v vsakem naselju bo približno ena tretjina Slovencev, ena tretjina muslimanov z vsega sveta, in ena tretjina priseljencev z Balkana oziroma nekdanje Jugoslavije. To pa v bistvu tudi pomeni, da bo v vsakem naselju približno ena tretjina katolikov, ena tretjina muslimanov in še ena tretjina pravoslavnih vernikov. Vse tri skupine se bodo kar najlepše razumele, če bomo prepovedali slovenski – staroselski – nacionalizem, še posebno pa tistega, ki se imenuje janšizem. Ta pomeni oblast Slovencev v Sloveniji. Da bo ta “nacionalni” program sedanje – Kučanove – partijske vlade v senci uspel, je potrebno čim bolj uveljavljati nekakšen jugoslovanski balkanski sentiment s pomočjo kulture (Magnifico) in načinom življenja (kulturna podoba središča Ljubljane s slastno dišečimi čevapčiči in s spomenikom “Ć” – kot zanesljivima znamenjem balkanske prevlade v Sloveniji).
Če sedanjim državljanom v Sloveniji kaj res ugaja, je to, da postaja življenje v naši državi vse bolj podobno jugoslovanskemu v osemdesetih prejšnjega stoletja, ki se ga starejši še spominjajo, mlajšim pa so starši o njem povedali toliko lepega, da si njihovi otroci in vnuki ničesar bolj ne želijo, kot čimprejšnje vrnitve tistih nekdanjih lepih dni, v kakršnikoli novi jugoslovanski zvezi nekdanjih jugoslovanskih republik, zdaj samostojnih držav.
V Sloveniji je že vse politično življenje naravnano v to – jugoslovansko – smer. V bistvu pa imamo zdaj v Sloveniji kar tri republike – slovensko, muslimansko in srbsko. Da, imamo kar tri približno enako velike skupine slovenskih državljanov. V prvi, morda nekoliko večji od drugih dveh, če vsaj delno upoštevamo tudi slovensko govoreče mešane družine., smo slovenski staroselci, Slovenci, pripadniki slovenskega naroda. Vsaj polovica nas je žalostnih zaradi vse hujšega raznarodovanja, polovica pa ne bi imela nič proti ponovni vrnitvi Slovenije v kako novo Jugoslavijo. Pa tudi dejstvo, da nas je Slovencev v Sloveniji samo še dobra tretjina od vseh državljanov, slovenskih jugonostalgikov ne moti. Želijo si le tega, da bi se vsi lepo razumeli, tudi če bi bilo v državi več uradnih jezikov. Kajti jugonostalgični Slovenci ne ljubijo Slovenije, zelo drugače od narodno zavednih, ki si prizadevamo za čimbolj slovensko Slovenijo, pa tudi samostojno, brez vsakršnih teženj po obnovitvi kake nove Jugoslavije.
Kljub vsem sanjam Kučanove partije o slovenski Jugoslaviji treh kultur, katoliške, pravoslavne in muslimanske, se že kažejo napetosti med muslimani in pravoslavci. V Ljubljani je Bežigrad že skoraj muslimanski, v Fužinah pa je več pravoslavnih novih Ljubljančanov. Najbolj razpršeni pa smo v našem glavnem mestu prav katoliki, ki se vse bolj izseljujemo, delno na podeželje, še bolj pa v tujino. Prav verjetno je, če se bo še s takšno hitrostjo kot zadnja leta, v Sloveniji povečevalo muslimansko prebivalstvo, s številčnimi družinami, da bo to v Sloveniji tudi prevladalo. Osebno pa sem prepričana, da tisti, ki bodo nasprotovali muslimanski – tudi politični – prevladi, ne bomo Slovenci in katoliki, temveč pravoslavni Srbi. Skoraj neopazno, zelo tiho, rivalstvo med tema dvema kulturama pa je, kljub veri Kučanove Udbe, da bo razpršeno naseljevanje to preprečilo, vse bolj prisotno na vseh področjih slovenske družbe. Bomo imeli še v tem stoletju v deželi na sončni strani Alp morda celo nekakšno novo kosovsko bitko? V kateri bodo set zmagali “Turki”? Nič hudega, samo da ne bo slovenskega nacionalizma in janšizma, mar ne, tovariši iz Kučanove – prav mafijske – partijske umazane luknje?
