Piše: Tamara Lubarda, Ljubljana
Še devet mesecev po tragediji v Novem Sadu protestniki v Srbiji ne odstopajo od zahtev. Četudi to niso zgolj protesti študentov sedanje vodstvo države temu ‘ljudstvu’ ne ugodi. Tarnajo o zanje skorumpiranem državnem vrhu in kršenju njihovih svoboščin in pravic. Srbije se ne more uničiti, to zaveden srbski narod dokazuje skozi stoletja izkazujoč neomajno narodno zavest. Toda protestniki stopnjujejo pritisk ker trdijo, da so zatirani.
Toda legitimen mandat predsedniku Aleksandru Vučiću podelijo volivci na podlagi splošne volilne pravice in ga ima pravico sprovesti do 2027, s čimer mu izkažejo zaupanje. Navkljub poskusom nekakšnega »državnega« udara, katerega pobudniki se zatekajo skoraj državljanski nepokorščini, četudi so v manjšini večine ki v Srbiji živi zato je ta ne ohromi. Vsaj dejansko, ker država zaradi študentskih protestov ni neposredno ogrožena ali onemogočena, kljub blokadam ali razdejanju ki pa ga ne izvršujejo mirni protestniki. To privede do incidentov. Katerih promotorji so bodisi državljansko neozaveščeni bodisi provokatorski Srbi katerekoli generacije. Protestnih shodov pa ne izvajajo z namenom, da bi Beograd, Novi Sad, Niš, Kragujevac in drugi srbski kraji obtičali ali v nameri ogroziti ‘režim’. Pričakujejo pa spremembe.
V takih kočljivih pol-demonstracijah je za srbsko državo nadvse pomembno, da ima predsednika s karakterjem, ki ne bo odstopil ker ni bojazljivec, kot pripominjajo, ki se umakne. Predsednik Aleksandar Vučić zapriseže, da bo branil suverenost in ozemeljsko celovitost celotne Srbije. To pomeni, da Srbiji pripadata Kosovo in Metohija, s čemer se Srbom seveda ne bo skrčilo teritorialnega ozemlja. Govorimo o tistem kar je srbskega in kjer so naseljeni Srbi.
Študentje ali izzivalci natančno res nočejo pomisliti, kaj bi se pripetilo v kolikor Srbija ostane brez vodstva države? Odkar se podre nadstrešek Novosadske železniške postaje zaradi ducat umrlih mnogi krivdo valijo ‘okrivljenim’. Kar ni absurdno. Študentje in tisti, ki gredo z njimi po ulicah prirejajo protestne povorke tudi za izrivanje pozicijskega, četudi shodi ne preraščajo v nasilništva ko de facto ne spodkopavajo državno družbeni red. To ni pod kako pretvezo, toda Vučić z njimi ni hotel razpravljati. Včasih pa se potrudi vzpostaviti pogovore. Jih je pripravljen poslušati, pri čemer ga nekateri nočejo slišati, se jim trudi prisluhniti, oni pa si zatiskajo ušesa? Ko zahtevajo da naj pred iztekom 2027 razpiše predčasne (parlamentarne) volitve v Narodno skupščino, bi morali vedeti da to ni primerno zaradi dejstva, ker so poslanci izvoljeni od ljudstva s čimer bi se posledično zaradi predčasnih volitev sočasno s prenehanjem 250 članom odvzelo mandat. Je pa to s stališča opozicije sredstvo s katerim bi dejansko uveljavili večstrankarstvo.
‘Radikalni’ študentje se sprva niso sestajali zaradi širjenja ideje o uporništvu zoper sedanjo srbsko oblast, toda pripominjanje o nevzdržnosti v državi preide v manipulacijo ko so medse na trge in ceste privabili sodržavljane. Po srbskih mestih od tedaj potekajo ne razbojništva zaradi katerih pa postavljajo pogoje za prenehanje civiliziranih ne izgredov, ki jih povzročajo. Z zahtevami zamenjave »režima«, da so v Srbiji predčasne parlamentarne volitve in da premier odstopi. Zahteva po novi vladi in odstopu dotedanjega premierja ki, morda, ni imel neposredne odgovornosti zaradi umrlih pri zrušitvi nadstreška novosadske železnice je 16. 4. realizirana. Toda protestniki natančno vedo kaj bi radi. Z izjemo tega da bodisi prikrito bodisi odprtih kart s prefinjeno taktiko “svobodomiselnosti” ne brezobzirno napeljujejo k spremembi, tudi ureditve. Skoraj vedoč da si s tem posledično ne dovolijo preveč ali ne prevečkrat zahtevajo zahtevano.
Izkazujejo nezadovoljstvo, ki ni zaradi njihovega nezadovoljstva, ne gnetejo se v množicah in niso napadalni. Odziv braniteljev javnega reda je da se razmere včasih umirjajo z vklenitvami. Ampak tu imajo možje postave bolj redko upravičene razloge, da so uporabili prisilna sredstva. Ko izvajajo ukrepe napram kršiteljem so v BG Zemunu 28 junija postavili zapore cest in blokade, razbili so stekla stavb, skoraj ohromijo promet. Kadar Vidovdan Srbi slavijo kot spomin na Kosovsko bitko 1389 s katero si je srbski narod izboril ne pokoritev takrat zavojevalskim Turkom, se protestnikom navrže to da niso izkazali poklona od tedaj preminulim.
Pravzaprav so v trumah odraslo mladi med katerimi sploh niso objestni nasilneži zoper običajne prebivalce, zlasti, ker jih več od teh resno dvomi v vrhovno srbsko vodstvo. Vendar pa uporniško razpoložene ali nastrojene zoper državni sistem ne ustavijo norme upoštevanja sobivanja in so večkrat vdrli v poslopja, skušali ohromiti promet in oteževali so javno delovanje.
- marca študentom ni do Obarvane revolucije in ta ni uspela, oblast je mirila strasti toda večjega nasilja se ne utrpi. Dostojni pozivi da naj bodo demonstracije mirne in brez šokantnih izgredov pri izgrednikih niso naleteli na neodobravanje. Ampak tisti, ki gredo na ceste in trge z namenom oteževanja javnega življenja tega posledično zavirajo – toda to so redko študentje.
Izmed protestnikov ki strnjeno protestirajo in imajo trenutek tišine zaradi žrtev dne 1. 11. 2024, jih je nekaj izjavilo, da je bil z namenom, da se so se razkropili sprožen zvočni top. Pritožbo zaradi suma uporabe pa jih 47 neustrašno poda k Evropskemu Sodišču za človekove pravice.
Čemu so shodi namenjeni? (Odprtosti mej, odkritim ne izsiljevanjem pobudnikov?) Njihov prihodnji namen? (Naj A. Vučić kot predsednik Srbije odide?) Kaj hočejo? (Sestop dela zdajšnje oblasti.) Predvsem se trdi, da ni upoštevanja izrecnih osebnih pravic, ker so kratene.
Samostojna Srbija je v desetletjih po razpadu SFRJ postopoma ali neposredno uvajala pomembne procese demokratizacije, s katerimi je bila pri izvedbah dokaj uspešna, tudi zahvaljujoč vodstvu Republike Srbije. Včasih nanj letijo očitki, kot, da ni v prid svojemu narodu.
Suverenost izhaja iz državljanov … prek svobodno izvoljenih predstavnikov, je že v začetku z 2. členom opisano v srbski Ustavi in se priznava vladavino prava, ki pa temelj na neodtujljivih človekovih pravicah. Kar pa se doseže s svobodnimi in neposrednimi volitvami ter na podlagi ustavnih jamstev. S 1. členom iz Ustave (2006) Republika Srbija pripada evropskim načelom.
Zaviralci vsesplošnega razvoja torej niso neposredno v sami srbski državi, približevanje k denimo EU zavira EU »sama po sebi«. Kakšne bi morale biti reforme na področjih zakonodaje, medijev in volitev, h katerim je v aprilu Srbijo pozvala Bruseljska evropska komisarka za širitev EU na Z. Balkan ko se v EU sočasno s Srbijo porine s historičnega aspekta manj evropeiziran del ni eksaktno navedeno. Iz EU so bolj kot Srbiji naklonjeni Bosni in Hercegovini toda BIH Srbiji enake stopnje ne doseže iz razloga ker se BIH z EU ne poistoveti v verskem ter kulturno.
Srbija ohranja vzdržen ustavno politični sistem in ima gradnike gospodarstva ki so ji zaslomba. Toda stabilnost gospodarstva in njeni gospodarski pokazatelji se bodo s Srbijo v EU izboljšali.
Med kandidatkami za članstvo v EU z Zahodnega Balkana Albanija morebiti ne bi smela »konkurirati« Srbiji. Komisarka za širitev govori o »oknu priložnosti« misleč na približevanje k zahodnemu Balkanu, česar ni brez Srbije. V nasprotnem pa bo evropski Balkan trpel osamitev od Srbije. Morala bi prejeti vsaj delež od skupno šestih milijard evrov sredstev, ki so jih tem kandidatkam nedavno toda s pogojevanjem zagotovili iz Evropske Unije. Od koder opažajo da se reforme bodisi izvajajo oziroma da jih države Zahodnega Balkana še nameravajo sprovesti.
Čeprav bi Srbija s pridružitvijo EU veliko pridobila tudi brez EU vpliva na svetovno prizorišče. Kakor kaže se odločevalci v EU premalo zavedajo, da brez upoštevanja Srbije ni stabilnosti na Balkanu ali pa se, v nasprotnem, posledično ogroža mir. Kajti iz Srbije imajo vzpostavljene vzajemne odnose tako z Vzhodom kot tudi Zahodom, s katerima dejansko vzdržujejo oziroma ohranjajo trdno obojestransko diplomacijo. Nedvomno se bo splošno stanje v državi s Srbijo v evroatlantskih povezavah nemudoma izboljšalo. Kar bo uspelo, če se več Srbov temu ne upre.
Na protestih so tisti, katerih namera ni zmanjšanje kredibilnosti v državne in politično pravne institucije ki formalno delujejo upoštevajoč družbeno klimo, a te – ne ustavo se skuša spodbijati.
V kolikor ne bi bilo protestov, s katerimi ne provokatorski študentje in tisti, ki jim prvotno ni da se družijo in spoznavajo, izražajo nezaupanje zaradi vsesplošnih nezaupanj in preplašenosti, česar del je njihova pogonska refleksija: bi se Srbijo umestilo med vsem varnejše države? Zaradi njihovih »dejanj« se seveda ne ruši države ali poskuša spodkopavati njene temeljne tvornike, ko Srbijo potiskajo naprej. Visokošolski izobraževalni sistem ne more delovati kadar nižajo plače nekaterim nosilcem poteka predavanj. Med takimi se skoraj ne najde kakšen Jugo nostalgik. Ker so takega mnenja, da Srbija ne naredi zadosti korakov na poteh demokratičnosti.
Univerzitetni študentje ki ob koncih tedna ne izostanejo s predavanj na shodih stremijo uresničitvi ciljev. Toda mednje pridejo »brezobzirneži« zaradi reakcij katerih Srbija pridobi na negotovosti. Od povsod se odpravijo »zavzeti« trge mest, kajti odrasla mladež privabi medse tudi na Srbijo ponosne Srbe, ker tedaj niso na sprehodu saj samokritično opazujejo kaj se dogaja. Torej je vse več somišljenikov s študenti in ker so vztrajni postanejo trn v peti oblastem, katere predstavniki niso odzivni v tem, ker zavračajo očitek o zrežiranih parlamentarnih izborih.
Za spremembe na srednje dolgi rok je potreben čas ali pa bodo primerni vzvodi spreminjanja. Na področju družbenosti in struktur vanjo vključenih ljudi se ničesar bistvenega ne more spremeniti od danes do jutri. Tudi kadar to ne preide v zavest vsesplošnega dojemanja državnega »aparatusa« ta ne more biti ukinjen. Med premisami zahtev je ustreznejše delovanje institucij toda dvom o nasprotnem – ko so te neučinkovite – ne izvira iz te dvomljivosti.
- 6. svojstveno noto protestom dajejo skupine čeprav nočejo oslabiti moči ustavne ureditve.
Z izrekanjem ultimata se ni doseglo veliko, njihov je, da A. Vučić razpiše predčasne volitve v skupščino. Od tega pogoja protestniki ki so se prišli mirno zbirati ne odstopajo saj hočejo imeti ne skorumpirano državo. Zato postajajo pobudniki ki se pri tem trudijo vplivati na odločevalce.
Ni veliko izgubljenega, četudi bi protesti s katerimi izgredniki v srži vedo kaj hočejo doseči postali stalnica. Niso pa nekaj takega zaradi česar zahtevanj neideoloških pobud se jih ne bi toleriralo in ne gredo čez mero dobrega okusa. Udeleženci se solidarno sklicujejo k solidarnosti pri čemer zgolj zahtevajo da se jim v skupnem prisluhne in se strinjajo da njihovo mnenje šteje.
Težave nastanejo ko protestniki zaradi ne kapric v tem da bi zaustavili pojavnost korupcije zanjo iščejo tehtne razloge, toda take zahteve so izgovor organom pregona ko gredo nadnje. S sumi o skorumpiranosti celotnega sistema države se gneča tako mislečih na ulicah povečuje.
Poskusi »totalne in delnih« blokad v prestolnici, Novem Sadu, Nišu, Čačku, Kragujevcu in drugod so skupinam pravzaprav uspeli. Na MUP/MNZ udeležence seznanijo, da so fizične zapore na križiščih in cestah nezakonite, zaradi česar je naloga policije bariere in prepreke odstraniti in zaradi javnega miru ščititi večino tistih državljanov, ki na protestih niso oziroma ne bodo prisostvovali. Oziroma se bodo mirno zbirali, saj je takšna pravica zagotovljena z Ustavo.
- julija se organizirajo študentje Pravne fakultete in FDU/Dramskih umetnosti ki niso uprizorili scene. Zahtevajo da Vučić zapusti položaj in ne povzročijo zastojev prometa ali neprehodnosti. Zbrali so se tudi 27. julija in zbirali se bodo dokler bodo negodovali, tega se ne bo preprečilo. Toda: je srž barvne revolucije vnos razdora in da dokončno strmoglavijo ‘avtoritarno’ vodstvo?
Običajne prebivalce včasih bolj kot to pesti kadar kdo ne živi dostojnejše: zaradi rasti stroškov. Kot kaže pa je vodstvo države odgovorno za takšne tegobe kot je nezadovoljstvo z višino plač. Plače v javnem sektorju ne nihajo, na plače v zasebnem pa vplivajo tudi podjetniške pobude.
Med upokojenci nekateri životarijo zaradi nizkih pokojnin, javni dolg pa je skoraj polovica BDP. So se zdajšnji vladajoči pripravljeni spoprijeti z izzivi ki bodo Srbijo popeljali višjem standardu?
Kakor smo omenili Srbiji iz EU namesto odprtih vrat in vstopa v EU ponujajo okno priložnosti. Zgolj pogled k EU ne zadošča, Srbijo se omejuje ko tej EU priključitve samoumevno ne odobri.
Torej iz Srbije na prvi pogled za EU nimajo v rokah aduta, marsikdaj pa so glavni akter Balkana.
Četudi so v Srbiji od 2000 v OUN/OZN in si želijo miru tako izven kakor znotraj srbske države množice prebivalcev izražajo, da v Srbiji nekaj ne poteka v redu: tisto je, kar hočejo spremeniti. Kot gre sklepati mnogi pričakujejo integracijske procese Srbije na nivoju svetovnih razsežnosti.
Predsednik A. Vučić in zvesti pripadniki srbskemu narodu se borijo za naprednost Srbije tako doma kot v svetu, predvsem za njeno prosperiteto zato izvajajo ukrepe za ohranitev stabilnosti. Problem tu ni predsednik, težava je ker niso v OECD, G7, G20, hrbta jim ne krijejo niti iz NATO.
Srbi hočejo bogatejšo Srbijo, ki bo več nivojsko v razvojnih smereh napredovala in skoraj pometla s konkurenco, s članicami ki s Srbijo skoraj tekmujejo za čimprejšnje članstvo v EU in so naveličani čakanja boljših ekonomskih razmer, kar posredno prenašajo v institucije države.
Mladi za dežurnega krivca smatrajo vodstvo, dvom v prihodnost pa je zagon aktivizma shodov.
Pri večjih izgredih posredujejo policisti a udeleženi glasno trde da gredo pri tem prek pooblastil. Ob obče in posamičnem zgražanju z ogorčenjem in pritožbami o izvajanju represivnih ukrepov nad udeleženci shodov so se 13. 7. sestali na shodu v Užicah. Zbrani nočejo da bi se jih utišalo. Vztrajajo pri izpustitvi tistih ki so bili zaradi izražanja nazora pridržani, nakar so jih zaslišali. Nad takim postopkom vklenitve z obravnavo se zgražajo tisti profesorjev ki ščitijo pridržane. Govori se o teptanju osebne integritete zaradi brutalnosti ravnanj ter trdih prijemih policistov, ki so dokaze da so mednje pomešani kriminalci ki pretepajo mlado prihodnost države ovrgli. Bo kar se dogaja prešlo v rutinski odziv? Kot kaže ni prišlo do dialoga med ključnima akterjema. Ta sta predstavniki študentov in nekateri upokojenci (narod): policija, vojska, vodstvo (država).
Izbruhi trenj na relaciji država študenti so nastali zaradi napetosti in pomanjkanja komunikacije.
Treba je upoštevati volivce in njihove preference do predstavnikov strank Narodne skupščine. Tako gre interpretirati argument oblastnikov katerih cilj je mandate obdržati do tekočih volitev. A kot kaže se razmere ne bi spremenile, tudi v kolikor bi bile predčasne volitve, ker to ni rešitev. Kljub tegobam, ki pestijo državljane, ker te prvenstveno izhajajo iz slabega BDP na prebivalca.
Predsednik Srbije pa se je na neugodnosti ki so povezane z vsakodnevnimi potrebami odzval in od 1. septembra vpeljuje nižje cene energentov ter življenjskih potrebščin ob nižjih stroških. Vendar to ne bodo dolgoročne rešitve od EU dokaj izolirane Srbije ker se jo s tem onemogoča. Zaradi česar se zdi kot osamljen člen toda brez tega člena EU Zahodnega Balkana ni obstojna. Srbija izžareva ponos zaradi neporaženosti v historičnih prelomnicah, kulture, geografske lege in njene temeljne pozicije osrednje države z Balkanskega polotoka, kar vpliva na razporeditev razmerij EU – Balkan in Balkan – preostala Evropa EU, je pa tudi njen neposredni stabilizator.
Odkar 1. novembra lansko leto pride do tragične nesreče na železniški postaji v Novem Sadu za kar je odgovoren predvsem izvajalec obnovitve so razmere začele uhajati izpod nadzora. Vrstiti se začnejo pritiski za razkrije odgovornih ki so se nadaljevali v protestih ki ne prenehajo. Devet mesecev po tragediji so na preminule v Srbiji opomnili s 16 minutnimi komemoracijami kar po 1. 11. 2024 ni neopaženo zato ker po srbskih krajih od tedaj množice oponirajo sistemu. Vendar se nad nekaterimi udeleženci po zagotovilih očividcev izvršujejo protipravna pridržanja.
Iz protestov se naučimo, da se s silo ne doseže dosti dobrega. Zakaj se Srbijo odriva iz EU? Očita se ji korupcijska tveganja in pomanjkanje vladavine prava pa četudi je to država od ljudi. To pomeni, da so bistveni prebivalci, pravo pa sme samo urejati njihova medsebojna razmerja.
