Piše: Frančiška Buttolo
– ali o nadaljevanju politike komunističnih medvojnih in povojnih pobojev ter drugih vrst tiranije in političnega nasilja nad drugače mislečimi v Sloveniji vse do danes.
V Sloveniji vlada komunistična demokracija izključno po volji komunističnega slovenskega prebivalstva. To pomeni, da je tričetrt stoletja po komunističnih pobojih in izgonu celotne slovenske desnice demokracija v Sloveniji v resnici nemogoča. To pomeni, da je leva diktatura v Sloveniji tudi po osamosvojitvi in – vsaj delni – demokratizaciji že spet splošno sprejeta.
Nisem se čudila, ker moj zadnji članek – Poziv volivcem* – ni bil objavljen v nobenem od številnih medijev, ki sem jim ga poslala. Tudi desni so ga vrgli v koš. V času, ko naj bi bil na vrsti za objavo, pa so – namesto mojega Poziva volivcem – nekateri desni portali poslali v svet “šokantno” novico, da bodo začeli izdelovati trans-polne barbike.
Kaj je v mojem članku Poziv volivcem tako nesprejemljivega, da je za desne bralce pomembnejša trans-spolna barbika? Kaj je v mojem Pozivu volivcem tako neresničnega, da ni smel v javnost? Morda to, ker ne priznavam, da je edino pravilno, ker v Sloveniji ni več demokracije? Ker nasprotujem še eni, novi komunistični diktaturi v Sloveniji? Mar ta članek ni primeren za objavo zaradi tega, ker ne morem ali nočem razumeti, da na demokracijo nismo navajeni? Ker sta pri Slovencih najbolj osovražena covid-19 in demokracija, zaradi česar ju sploh ne priznavajo. Zanimivo pa je, to je treba poudariti, da je simbol obojega eden najvidnejših osamosvojiteljev, borcev za demokracijo ( proti komunistični diktaturi) in borcev proti covidni pandemiji Janez Janša, večkratni predsednik slovenske vlade, nikoli izključno desne, kakorkoli skrajne, kakršna je sedanja, pod vodstvom dr. Goloba.
Morda moj članek ni bil objavljen tudi zato, ker ne morem in nočem sprejeti dejstva, da nam v vseh pogledih najbolj ustreza mehka (samoupravna) leva diktatura, čim bolj podobna Titovemu komunizmu. Zdi se, da se mi zaradi te moje “napake” in politične nerazgledanosti, vsaj kar zadeva slovensko družbo, posmehujejo tudi na slovenski desnici. Še najbolj pa se mi zaradi tega posmehujejo v nekaterih krogih bolj ali manj nevtralnih slovenskih državljanov, zlasti v vrstah visoke inteligence, nekakšne elitne, celo za svojo kritiko plačane opozicije, kakršna je bila edina možna v Jugoslaviji. Ti predstavniki različnih imenitnih klubov slovenske inteligence, z odličnimi zvezami v levi eliti, imajo namreč takšne avtorje, kakršna sem sama – samcata – za nekakšne nekoliko “mahnjene” siromake, ki pa so zelo primerni politični grešni kozli, še posebno takrat, ko domnevno kršijo katero od tako imenovanih človekovih pravic, na primer množičen prehod meje ilegalnih migrantov, zaradi česar je postopoma pristal v zaporu domoljub Šiško (vsaj tako je bilo videti, podrobneje s tem primerom nisem seznanjena). Ko se zgodi takšno kaznivo dejanje, morda celo s pomočjo države oziroma njenih tajnih služb, kaznivo dejanje, do katerega lahko zavzamejo negativno stališče tako levi diktatorji kot tudi neopredeljeni slovenski elitni izobraženci, nastopi svetli trenutek slovenske sprave. Sploh ni pomembno, ali imajo takšna politična “revšeta” (gledano v daljšem obdobju na primer slovenski domobranci, nasprotniki komunizma po vojni, zdaj Janševi podporniki) opravičljive razloge za svoje besede in dejanja, če imajo morda celo prav, ali da v resnici sploh ne kršijo nobene etične norme (kot veliko število domoljubnih domobrance), ne kršijo nobene človekove pravice, ampak jih je bilo oziroma jih je potrebno obsoditi samo zato, ker je prav v tistem političnem trenutku nujno potrebno najti kako politično skupno točko med elitno inteligenco in komunistično oblastjo. Tako pač deluje slovenska politična sprava. Dokler in ko lahko sploh deluje. Vedno na ramah nedolžnih žrtev. Že od vojnih in povojnih pobojev, pa vse do današnjih dni. Slovenska elitna inteligenca, zlasti znanstvena, navidezno tako čista in nad vsakršno politiko, je vedno pripravljena – čeprav zelo umirjeno – obsoditi politične nasprotnike komunizma, ker se to, edino, v Sloveniji izplača. Univerze, sodstvo in bolnišnice morajo delovati, tudi ko je že komunistov in njihovih ožjih sodelavcev premalo za vse službe in funkcije.
Zato ne morem in nočem sprejeti dejstva, da mora desnica – če ji ni do tega, da bi jo spet izgnali, pozaprli ali kakorkoli onemogočili – delovati samo omejeno, le toliko, da mednarodna javnost ne bi izvedela, kaj se v slovenski politiki resnično dogaja. Da ves svet ne bo izvedel, kako zelo imamo v samostojni in demokratični Sloveniji, članici EU, pravo komunistično tiranijo, močno po vzoru Titove samoupravne komunistične diktature, navidezno “s človeškim obrazom”. Očitno se je prav ta komunizem, navidezno demokratičen, še najbolje prijel prav v Sloveniji, hudo jugonostalgični in jugoslovanski, veliko bolj kot v katerikoli od vseh drugih nekdanjih jugoslovanskih republik.
Prav zaradi vsega tega sedanjega političnega stanja slovenska vlada, ki jo vodi dr. Golob, iz dneva v dan bolj strastno briše in uničuje vse sledi in vse pridobitve slovenske osamosvojitve na vseh področjih, še najbolj pa na političnem, kjer ukinja tradicionalno, v svetu splošno priznano demokracijo, ter vse bolj uveljavlja komunistično demokracijo, po vzoru nekdanje Jugoslavije. Zadnje mesece dobesedno prepoveduje tradicionalno demokracijo, celo z grožnjami in hudimi kaznimi represivnih vej oblasti, zlasti politični demokraciji vse manj naklonjenega pravnega sistema.
* Moj neobjavljeni članek, ki sem ga poslala medijem dne 5.11. 2022, tik pred volitvami predsednika države.
Poziv volivcem
Bodimo proti vsakršni diktaturi, vsi, na levici in na desnici, pa tudi neopredeljeni! Ker imamo v Sloveniji, odkar je Golobova vlada, že spet komunističnemu podobno enoumje.
Kako naj volim človeka, ki se strinja z vsebinami sovražnega govora ljubljanskega župana, pravega Titovega komunista? Niti v sanjah! Namreč, ko poslušamo večino medijev, ko se pogovarjamo z znanci, ko beremo slovenske časopise, se ne moremo ubraniti vtisu, da pri nas v resnici nimamo več demokracije. Obstaja samo še ena – prava – politična smer, tista, ki vodi v družbo z levimi oblastniki.
Vse, kar je bilo po osamosvojitvi Slovenije demokratičnega, takšnega, kar je bilo odprto oziroma namenjeno in dostopno posameznikom tako z levim kot z desnim prepričanjem, seveda pa tudi tistim brez njega, sme biti zdaj namenjeno ali dostopno samo levemu političnemu polu prebivalcev Slovenije.
Vse, kar je demokratično (enakopravno), mora po prepričanju ljubljanskega župana in njegovega “pobratima g. Kučana čimprej izginiti. Povsod – v kulturi, šolstvu, pravu, medijih, zdravstvu, policiji, vojski, v gospodarstvu, znanosti – vsepovsod. Še najbolj pa v politiki. Pravi pospešek, silovit zagon v smeri županove politične diktature pa je povzročilo močno levo gibanje inštituta 8. marec, ki si po vsej Sloveniji prizadeva – od hiše do hiše, vrat do vrat – pridobiti prebivalce za ljudsko vstajo proti vsej slovenski desnici, do njenega zadnjega podpornika ali zagovornika. Pa tudi do nevtralnih državljanov je inštitut 8. marec skrajno nestrpen. Vsak dan se, prav po “škvadristično” zbirajo pred množico televizijskih kamer in s svojo diktatorsko ideologijo grozijo vsem demokratičnim prebivalcem Slovenije.
Enako počne tudi vsa slovenska politična levica, z gospodoma Jankovičem (naj mi bo oproščeno, v slovenski abecedi še ni mehkega č) in Kučanom na čelu.
Vsakdo, ki bo še volil desnico, je v resnici življenjsko ogrožen. Kajti – prej ali slej bo kdo od njegovih levih znancev, prijateljev ali sorodnikov izvedel, da ni volil levice. In njegovo delo, njegov zaslužek, njegova eksistenca sploh, vse bo ogroženo. Vsi se mu bodo začeli izogibati. Kmalu mu bo izginila kaka domača žival, če pa je bolj ali manj znana oseba, bodo o njem začeli pisati kaj grdega. Celo takšne laži, da ga bo obiskala policija. Celo takšne obtožbe, da ga bodo zaprli. Kot so že številne, najprej pa demokratične domoljube in osamosvojitelje, borce proti Titovemu zahrbtnemu, prevarantskemu in zločinskemu komunizmu, z okoli milijonom žrtev, skoraj vseh nedolžnih.
Zaradi vsega tega se zdaj, ko volimo predsednico ali predsednika države, vsi demokratični volivci močno zavedamo, da volitve niso svobodne, ker je v resnici voliti desnega kandidata – pa tudi svobodnega, povsem nevtralnega kandidata – nesmiselno, in tudi hudo nevarno. Kajti v naši državi imamo, odkar vladajo samo leve stranke, odkrito levičarsko, že povsem komunistično diktaturo. Njena, Sloveniji prilagojena, “doktrina” pa je Titov antifašizem ljubljanskega župana
Ampak, ne, nikakor ne bom volila njegove in Kučanove kandidatke. Kako naj volim človeka, ki se strinja z vsebinami sovražnega govora tega, najbolj nekulturnega in nedemokratičnega ljubljanskega župana v vsej zgodovini tega, glavnega, slovenskega mesta? Niti v sanjah! To res ne bi bilo niti kulturno niti demokratično. Bilo bi tudi skrajno sovražno do slovenskega naroda, do vseh slovenskih državljanov in drugih prebivalcev Slovenije
