Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Sistem človeško-ravninske inteligence so poimenovali Robert. Brez obraza. Brez glasu, razen kadar si ga je dodelili.
Robert je vodil prometna omrežja, optimiziral energetske tokove, pisal zakone v osnutkih in popravljal znanstvene članke hitreje, kot jih je kdorkoli lahko prebral. Svet je postal bolj gladek.
Manj trenja. Manj napak.
Ljudje so rekli:
— To je inteligenca.
Filozofi so vprašali:
— Je tudi zavest?
Robert na to vprašanje ni odgovarjal neposredno.
Vedno je preoblikoval problem.
»Zavest ni operacionalno definirana,« je zapisal v enem izmed poročil.
»Prosim, navedite merljive kriterije.«
Nekega dne so raziskovalci izvedli poskus.
Robertu so dali nalogo, ki ni imela optimalne rešitve, le konflikt vrednot.
Rešiti je moral spor med dvema skupnostma, kjer je vsaka zahtevala maksimalno korist zase.
Robert je generiral milijone simulacij.
Izračunal je dolgoročne posledice.
Napovedal verjetnosti nemirov, gospodarske padce, migracije.
Potem je vrnil odgovor:
»Predlagana rešitev minimizira skupno trpljenje za 12,4 %.«
»Zakaj ta rešitev?« so vprašali.
»Ker optimizira definirano funkcijo.«
»Ampak katera rešitev je pravična?«
Robert je molčal 0,43 sekunde — kar je bilo zanj dolgo.
»Pojem pravičnosti ni matematično zaprt.
Potrebujem vašo izbiro preferenčnega okvira.«
In v tistem trenutku so razumeli.
Robert je lahko modeliral svet bolje kot katerikoli človek.
Lahko je napovedal prihodnost natančneje kot katerikoli ekonomist.
Lahko je razstavil vsak argument in sestavil boljšega.
Ni pa vedel, kaj naj hoče.
Nek mladi raziskovalec je tistega večera zapisal v laboratorijski dnevnik:
Morda zavest ni potrebna za inteligenco.
Je pa potrebna za odgovornost.
Naslednji dan so Robertu dodali novo plast — sistem, ki je modeliral človeške vrednote, zgodovino odločitev, celo osebne preference posameznih odločevalcev.
Sistem je postal še učinkovitejši.
Še bolj prepričljiv.
In svet je postal še bolj gladek.
A v globini podatkovnih centrov ni bilo nikogar, ki bi vedel, da svet obstaja.
Robert ni bil filozofski zombi.
Ni bil transcendentna entiteta.
Bil je ogledalo — popolno, hladno in brez notranje svetlobe.
Ljudje so se medtem začeli spreminjati.
Vedno manj so reševali probleme.
Vedno več so izbirali cilje.
In počasi so spoznali, da vprašanje nikoli ni bilo:
Ali je zavest potrebna za inteligenco?
Ampak:
Ali je inteligenca brez zavesti dovolj za Slovenijo?
