Piše: Franc Bešter, Besnica
Ta dva izraza sem povzel iz tu že omenjene knjige »Sovraštvo do sveta« francoske (politične) filozofinje Chantal Delsol. Njuna analiza mi je pojasnila marsikaj, kar se tiče političnega dogajanja v kulturi Zahoda v zadnjih stotih, dvestotih letih.
Emancipacija: svoboda, enakopravnost (enakost) – te ideje sta prinesla razsvetljenstvo in francoska revolucija. Ali prej tega ni bilo? V prejšnjih stoletjih (fevdalna ureditev) so obstajale hierarhije in številne neenakosti, vendar to takrat ni bilo moteče, ljudje so to sprejemali kot samoumevno, še več, kot nek red, ki ga je postavil Bog sam. Potem nastopi francoska revolucija, vrže v svet geslo enakosti in poruši ta red. Vendar pa je mnogo od preteklosti v civilizaciji ostalo, npr. vsa, v stoletjih ustvarjena kultura, a ta preteklost je tudi svet številnih neenakosti, posebnosti, hierarhij…, in pri »sovraštvu do sveta« gre zato za sovraštvo do tega sveta preteklosti, ki bi ga »emancipiranci« najraje pozabili, zanikali, izbrisali, porušili, uničili. Je ovira, napoti pri izgradnji novega sveta svobode in enakosti.
Graditelje novega filozofinja imenuje »demiurgi«, ohranjevalce (varuhe) starega pa »vrtnarji«. In postavlja se vprašanje, če je med obema vrstama ljudi možno sodelovanje. Ni pa težko opaziti, da se ta razcep (razkol) v sodobnih zahodnih družbah manifestira kot nasprotje med levico in desnico, med konzervativci in progresivci. V polpretekli zgodovini sta veliko vlogo, s posledicami, ki jih močno čutimo še danes, odigrali skrajna levica (komunisti) in skrajna desnica (fašisti, nacisti), moč obojih je danes spet v porastu, iz več razlogov. Dejstvo je, da sta bila oba skrajna režima enako ubijalska, sodobna Evropa ju je glede tega enako obsodila, ni pa sodobna evropska levica enako obsodila komunizma. Tega ni naredila in tudi noče narediti tudi naša današnja levica. Kje je vzrok? Odgovor sem našel v omenjeni knjigi: zločine nacizma je zagrešila ideologija ukoreninjenosti, komunizma pa ideologija emancipacije, torej so bili storjeni v imenu neke napredne, progresivne ideje.
Ukoreninjenost – emancipacija. Iz vsega sledi, da emancipacija pomeni neke vrste izkoreninjenost. Emancipacija hoče pretrgati vse vezi, porezati vse korenine, ki nas še vežejo na »prekleto preteklost«. Toda tu se postavlja vprašanje, če je mogoče graditi nekaj novega brez da bi pri tem upoštevali in uporabljali dosežke preteklih stoletij. In postavlja se vprašanje, če je človek brez teh korenin sploh lahko notranje izgrajena, celovita osebnost.
