Piše: Franc Bešter
Sicer koalicijske pogodbe nisem preučil prav natančno in po izobrazbi nisem ekonomist in po poklicu ne gospodarstvenik, vem v glavnem to, da si ljudje iz gospodarstva od nje ne obetajo nič dobrega. Gre za določen obrat proti socializmu, spogledovanje s tem propadlim sistemom. Kar pa ni nič čudnega, saj ima Golob v koaliciji dve levi stranki, eno prav radikalno levo. Volivci in člani njegovega gibanja pa so v glavnem levo-liberalno usmerjeni, iz tega nujno sledi, da bodo takšni tudi njegovi poslanci in ministri. Sicer pa ima pri vsem skupaj in glede marsičesa zvezane roke: tistim, ki so mu poklonili zmago, se mora oddolžiti s službami, položaji, stolčki, tudi zato je veliko ministrstev in je ta položaj zaupal še dvema predsednikoma sicer iz parlamenta izpadlih strank.
Slovenija je dobila levo oblast, se pravi levosučno zakonodajno vejo oblasti in povsem levo (da ne rečem rdečo) izvršilno vejo oblasti, sodstvo pa je že ves čas v glavnem rdeče. Sicer gre pa gre pri vsem skupaj za zmago globoke države, ki v resnici ni nikoli zares sestopila z oblasti, ta na novo izvoljena oblast je v resnici le njena fasada, posledica njenega obstoja in delovanja je, da je desnici uspelo osvojiti oblast le nekajkrat, le za nekaj let v zgodovini samostojne Slovenje. Globoka država pa vleče svojo ideologijo, strukture, metode delovanja, permanenten boj za Oblast iz časov komunizma – mislim, da smo premalo računali s tem: da imajo miselne šablone v glavah ljudi in družbene strukture veliko vztrajnost. In kdo bi se prostovoljno in zlepa odpovedal privilegijem, pridobljenim s tako krvavo revolucijo??!
Vendar, rdeča revolucija, ki pomeni permanenten boj za Oblast, ki se je v tem času tranzicije skrivala (lep čas za modro barvo), je sedaj stopila iz ozadja v ospredje, kar odkrito kaže s svojo pravo, rdečo barvo. Ne skriva več sovražnosti do kapitalizma in naklonjenosti socializmu.
Slabosti socializma, kapitalizma
Kapitalizem, socializem – dva družbena sistema, ki sta se pojavila v tej civilizaciji (Zahoda) v moderni dobi. Mladost sem preživel v socializmu in bil priča njegovemu propadu, ta se je zgodil predvsem zaradi njegovega gospodarskega zloma. Socializem v praksi ne deluje, enakost (družbena pravičnost), ki jo uvaja, je enakost v revščini. Da, še danes, kjer ga imajo, ljudje živijo v nesvobodi (v tiraniji) in v revščini, izjema je kitajski komunizem, a tam so uvedli tržno gospodarstvo. Sicer pa velja, kot je izjavila Margaret Thatcher, da socializem deluje, dokler ne zmanjka tujega denarja.
Socializem je privlačen v teoriji, s svojo idejo o enakosti in družbeni pravičnosti. Enakost: filozofija enakih želodcev. Pravičnost: odpraviti izkoriščanje. In tistim, ki imajo več (pre-več) je treba vzeti in dati tistim, ki nimajo. Za levičarje je zato značilno, da razmišljajo in govorijo predvsem o tem, kako deliti, ne kako ustvarjati novo vrednost. S to »enakostjo« v socializmu je torej mišljena predvsem ekonomska enakost. Vendar, kar se tiče gospodarskega uspeha (tu je v igri veliko dejavnikov) med ljudmi vladajo velike (dane) neenakosti glede pridnosti, podjetnosti, poguma, inteligence, talentov, inovativnosti…, tu neke enakosti nikoli ni bilo in je nikoli ne bo, zato so tudi razlike v ekonomski uspešnosti nujne, neogibne. Zato se pojavijo tudi razlike v imetju, a če uvedemo sistem, ki hoče glede tega v končni fazi vse ljudi izenačiti, to nujno vodi v njihovo demotiviranje, upadanje volje do dela itd., in nihče ne dela za druge toliko in tako dobro kot zase, ljudje smo pač (tudi) sebična bitja. Posledica vsega je enakost v revščini. Socializem je gradil na zmotnih antropoloških postavkah o človeku. In ni se mogoče znebiti vtisa, da se za to ideologijo skrivajo tudi naglavni grehi kot nevoščljivost (zavist), lenoba in lakomnost, pri komunističnih voditeljih pa je bil od daleč viden tudi prvi od njih: napuh. Komunistična ideja: lepa v teoriji, neizvedljiva v praksi, ker ne računa z resnično človekovo naravo, tudi ne z zlom v človeku.
Kapitalizem je bolj naraven sistem, z demokracijo in tržnim gospodarstvom. Politična svoboda, svobodni (prosti) trg. Vendar, na tem svetu nekega idealnega sistema, brez negativnih učinkov, nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Tako tudi kapitalizem: poleg potrošništva in uničevanja narave povzroča tudi izkoriščanje. Do tega v kapitalizmu nujno pride, iz več razlogov, in tudi stopenj izkoriščanja je več, gotovo je bil kapitalizem v svojih prvih fazah dosti bolj izkoriščevalski kot danes, ko so si delavci izborili številne pravice. A ta negativnost v kapitalizmu je bila gotovo eden od vzrokov za pojav komunizma, komunistične ideje so padle na plodna tla ravno zaradi tega.
Sistem kapitalizma generira izkoriščanje, glavni vzrok za to vidim v neusmiljeni konkurenci na prostem trgu: da je kapitalist »konkurenčen«, dosega tudi s tem, da niža »stroške dela« (plače). S tem (nižje cene) proda več, a če več proda, lahko postane še bolj konkurenčen: ker lahko vlaga v proizvajalne sile in razvoj izdelkov, s tem proizvede še več in bolj kvalitetno. Iz te formule je jasno razvidno, da lastniki proizvajalnih sredstev in kapitala lahko svoje premoženje neprestano večajo, množijo. K temu pa je treba dodati še človeški pohlep, lakomnost, ki ne pozna meja, in tako bogati postajajo vedno bogatejši, revni pa lahko vedno revnejši (ali vsaj »relativno (glede na kapitalista) revnejši«). Slaba stran kapitalizma je torej, da ustvarja velike neenakosti, tem smo priča ravno v naših časih, ko ima le nekaj procentov ljudi v lasti osemdeset procentov svetovnega bogastva.
Zaradi te negativnosti pa vidim komunizem kot nepredvideni in nezaželeni stranski učinek kapitalizma.
Proizvod kapitalizma: globalisti
Po nekem trajanju in razvoju se je torej, glede na znanja in institute, na čemer deluje moderna civilizacija, vse skupaj moralo končati tako: s tem velikim neravnovesjem v svetu. Ustvaril se je nek ozek krog zelo vplivnih in silno bogatih Zemljanov, ljudi z ideologijo Kapitala, krog častilcev Denarja, in povsem logično je tudi, da hočejo zavladati nad vsem svetom (to še veča njihovo moč in njihov Kapital). Pojavil se je globalizem, ki stremi k odpravi narodov, meja, k poenotenju človeštva, k enotni svetovni Vladi in valuti. Ta cilj skušajo doseči tudi z migranti, z njihovim nasilnim uvažanjem v države, in logično je, da tudi z medijsko vojno, saj so lastniki medijskih imperijev. »Novi svetovni red« nameravajo graditi na ruševinah »starega sveta«, zato je treba odpraviti njegove temelje: grško-rimsko dediščino, krščanstvo, tradicionalno družino. S propagiranjem svobodne spolnosti v medijih, zlasti na internetu, se zelo učinkovito dosegata ta dva cilja: odpad od vere (kar uničuje Cerkev), in uničevanje družine. Tudi zato je v naših časih postal Zahod do konca dekadenten, a to je tudi eden od vzrokov, da je tudi politično oslabljen.
Sicer pa prave demokracije tam v resnici ni več, v teh državah, vključno z ZDA, ima realno politično moč globoka država, se pravi globalisti. Teh ni mogoče menjati z volitvami, zavladal je torej nek prikrit totalitarizem. To sem napisal zato, ker hočem povedati, da je situacija po svetu glede tega zelo podobna naši, slovenski. Le, da je na Zahodu do tega prišlo z neko evolucijo (razvojem), pri nas pa z revolucijo.
Nujen prehod
Danes že veliko govorimo o propadanju naravnega okolja, ki ga povzroča tehnika, vendar pa znanost in tehnika, glede na ugotovljeno, povzročata tudi duhovno in moralno propadanje družbe, in podtalno delujoča svetovna Oblast namerno širi v njej nered in zmedo, kar vse skupaj je uničevanje samega notranjega bistva civilizacije. Za vsem se skriva delovanje satana, a taka oblast seveda ne more biti dobra in se ne more končati dobro. Zato se je tu treba zavesti dvojega: da je prehod v neko novo dobo postal nujen, a da tega ni mogoče narediti »od zgoraj«, po politični poti. In še nečesa: da silnice moderne dobe (racionalizem, materializem…) delujejo v smeri uničevanja duš, zato se je treba temu toku sodobnega sveta zavestno upirati, in prihodnost pripada tistim, ki bodo tega sposobni. Le-ti bodo tudi zmožni graditi novo kulturo, a zavedati se bodo morali, da bo treba začeti sredi divjine in opustošenja na Zemlji. Divjina: stanje v družbi. Opustošenje: stanje v dušah. In zasledovati bodo morali neke višje (ne-materalistične) cilje, zato bo treba začeti, znotraj obstoječih institutov in formalno-pravnih okvirov, delovati bistveno drugače, kar pomeni tudi drugačen način odločanja v življenju, usmerjanje s pomočjo Duha. Tisto, do česar smo danes ravnodušni, bo začelo igrati pomembno, morda ključno vlogo: videnja. Saj resnico o konkretnih osebah in dogodkih sveta lahko gledamo samo skoznje.
Se pravi, iz tega sistema, ki naravo in družbo vodi v propad, je mogoče izstopiti, tako, da znanjem in strukturam, z njihovo drugačno uporabo in delovanjem znotraj njih, damo neko novo vsebino, na kratko: da znotraj tega začnemo delovati na neki višji ravni, predpogoj tega pa je seveda odločanje na višji ravni. Mogoče je začeti nekaj novega – onstran kapitalizma in socializma. Na zunaj sicer ne bo opaziti sprememb, vsaj ne takoj, lahko pa se zgodijo velikanske spremembe na področju naše notranjosti. Bistvo nove paradigme bo ravno ta drugačna notranjost.
Vse skupaj seveda zahteva radikalne, globinske obrate v načinu mišljenja in življenja, človek jih je navadno pripravljen narediti šele, ko ga nekaj dovolj močno pritisne. A taki »katalizatorji« nujnega prihoda prihajajo in bodo še prihajali, saj gre za negativne učinke znanosti in tehnike na naravo in družbo.
