Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Med evtanazijo in »prostovoljnim končanjem življenja« je določena razlika: v prvem primeru gre za umor (iz usmiljenja), pri drugem za samomor (s pomočjo), a v obeh primerih gre za umor. V prejšnjem članku na to temo sem skušal osvetliti globinske vzroke za tako široko naklonjenost takšni obliki smrti (na nekem prejšnjem referendumu je bilo več kot polovica ZA evtanazijo!). Torej, gre za močan vpliv racionalizma – kuge naše dobe, racionalizem povzroča duhovno smrt, to pa je duhovno stanje človeka, ki je izgubil smisel – življenja in zato tudi trpljenja, takšno stanje pa je zelo tvegano za samomor.
Zato je ta prispevek v nekem smislu nadaljevanje tega članka, le da tu skušam poudariti vlogo satana, racionalizem je namreč »od kneza teme« in zato povzroča življenje duše v temi, satan pa je »tisti, ki nas zlobno pelje v smrt«. Da, tu spet nameravam izhajati iz znanja in resnic knjig »Resnično življenje v Bogu«(RŽVB), ki so dane tudi »za rešitev naše dobe«, zato Jezus, ki seveda povsem pozna dogajanje na svetu, z najboljšimi možnimi besedami (dovršeno, popolno) opisuje tudi stanje na svetu v tej naši pozni moderni. Za to pisanje sem se odločil predvsem zato, ker tam piše, da »je on v naših dneh uspel prepričati moje stvarstvo, da ne obstaja, in zato lahko deluje, ne da bi se ga bali«. Na kakšen način deluje v svetu? »On uporablja ljudi kot svoje orožje«, med drugim piše tam glede tega. Glede njega je tam rečeno tudi, da je on »pokvarjenec, upornik, lažnik in ubijalec«. Ubijalec: on ubija tudi tako, da ljudi vodi v duhovno smrt, jim s tem vzame smisel, kar odpira vrata samomoru, in če je današnja družba tako naklonjena samomoru (s pomočjo), je to (tudi) zato, ker je postala družba duhovne smrti.
»Satan je navdihnil ljudi, prekril s temo, in zasenčeni od njegovih kril padajo v njegove zanke«, piše v knjigi RŽVB. In še: »Pasti, ki jih nastavlja satan, so tako zvito prikrite, da duše nenehno padajo vanje in se niti ne zavedajo, da so že padle.«
Da, mislim, da ta zakon, ki naj bi ga potrdili (ali zavrnili) vsebuje tudi številne zanke in pasti, ki kažejo na to, da ga je navdihnil satan. »Njegova zmaga: ko mu uspe speljati dušo v propad«, tudi piše v RŽVB. »On obstaja in skuša pogubiti vaše duše«. Samomor pa (lahko) pomeni to: pogubo duše. Zanke in pasti tega zakona se (po mojem) skrivajo v njegovi ohlapnosti, možnostih zlorab, izvajanja pritiska na ranljive (stare, bolne…), navajanja v samomor, ki bi s tem zakonom postal nekaj družbeno povsem sprejemljivega. Če ne celo obveznega v določenih primerih!?
Nevarnost, ki se npr. skriva v ohlapnosti: v zakonu se večkrat omenja »neznosno trpljenje«. Kdo, za božjo voljo, bo določil ali celo mogel izmeriti razliko med znosnim in ne-znosnim trpljenjem? In glede tega dva človeka nista enaka!
Za konec: mislim, da je v teh dneh pred referendumom, ko tečejo razprave o tej težki in kompleksni problematiki, vse skupaj treba vsaj nekoliko osvetliti še z metafizičnega vidika (z zornega kota duše, satana, duhovnega stanja ljudi….), s tem premalo računamo, ne zavedajoč se, da je moderna doba, zaradi nekih znanj in načina mišljenja, vse metafizično izgubila.
