Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Resolucija evropskega parlamenta o treh totalitarizmih zahteva od Slovenije, da spremeni svoj odnos do komunističnega totalitarizma, torej, treba je obsoditi tudi tega, ne le fašizem in nacizem.
Ohraniti spoštljiv spomin na žrtve komunistične revolucije in jih dostojno pokopati. Tu se postavlja vprašanje, zakaj se slovenska tranzicijska levica tako upira temu – tako zelo, da je potreben poseben opomin Evrope (evropskega parlamenta). Vzrokov je seveda več. Najprej, pri naših levih strankah gre za naslednice Partije (»ponosni nasledniki ZK«), velikokrat tudi za krvne sorodnike partijcev ali celo neposredne potomce storilcev. Kdo bo torej samega sebe obsojal? A vse skupaj je tudi sestavni del (permanentnega) boja za sveto Oblast. Levica svojo Oblast legitimira tudi z NOB, kjer je bila »na pravi strani zgodovine«, te neštevilne žrtve pa NOB močno umažejo, NOB je bil zlorabljen za krvavo revolucijo, torej za nasilen prevzem Oblasti, zato so v zadnjih časih mnogi na levici revolucijo sploh začeli zanikati. Kako iracionalno, ko pa še vedno stojijo spomeniki revolucije na trgih našega glavnega (in tudi drugih mest), tudi na nekdanjem »Trgu revolucije«! Torej, levica se upira rehabilitiranju »narodnih izdajalcev«, ker bi to škodovalo legitimnosti njene Oblasti.
Posredi so pa še druge stvari, vse mi je postalo še bolj jasno, ko sem prebral knjigo »Sovraštvo do sveta« francoske politične filozofinje Chantal Delsol. Problem je tudi v tem, da gre pri fašizmu in nacizmu za ideologijo »ukoreninjenosti«, se pravi za desno, konservativno ideologijo, pri komunizmu pa za ideologijo »emancipacije«, ki poudarja svobodo in enakost (enakopravnost) – vzeto iz gesla francoske revolucije, gre torej za »napredno« ideologijo, ki zato bolj opravičuje neštevilne žrtve.
Slovenski narod je bolan, je razklan in doživlja travme zaradi povojnih pobojev, in politiki zaradi prej opisanega narod vedno znova razdvajajo – v namen permanentnega boja za Oblast. Zaradi ugotovljenega se postavlja vprašanje, če je sprava v narodu sploh možna. Strokovnjaki za spravo namreč pravijo, da je zanjo nujno potrebno dvoje: kesanje (zaradi ubojev) in kaznovanje (storilcev). Jasno pa je, da kesanja ne bo, niti pri »ponosnih naslednikih« in še manj pri storilcih, že zato ne, ker so praktično vsi že pomrli. Iz tega razloga seveda tudi kaznovanje ne pride več v poštev.
