Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Joseph Heath, kanadski filozof, v svojem delu »Razsvetljenstvo 2.0« ugotavlja, da je razsvetljenski projekt propadel in analizira, kaj je pri njem šlo narobe. Ugotavlja, da so množice prepoznale ta propad, in razočarane nad svetom, za katerega je filozofsko podlago dalo prav razsvetljenstvo 18. stoletja, ki je častilo Razum in začelo širiti racionalizem, so začele zavračati racionalnost, se začele zatekati k čustvom, intuiciji, nagonom… . Skratka, vera v racionalno urejanje družbe se je izgubila.
Močan vzrok za izgubo vere v Razum vidim osebno tudi v izgubi zaupanja v Znanost, ki je delo razsvetljenega Razuma, se pravi delo prvega razsvetljenstva. Izguba te vere ima več vzrokov: njena metoda ni vsemogočna in izgleda, da je naletela na svoje meje. In ta znanost ne bo (preko tehnike) rešila vseh naših problemov, nasprotno, pokazalo se je, da ta »napredek« številne probleme tudi generira.
Heath analizira vzroke, zakaj je razsvetljenski projekt propadel oz. kakšne napake je naredil, in prepozna naslednje. Prvič: razsvetljenci so zavzeli napačen odnos do človeškega razuma. Precenili so ga, napačno ocenili, razum je bolj šibek in krhek od njihovih predstav. Drugič: na razum so gledali kot na nekaj izoliranega, kar deluje neodvisno v glavi posameznika, kar je zmota. Razum ne deluje, ne more delovati tako – močno je odvisen od fizičnega in družbenega okolja in je vanj zelo vpet. Tretjič: oholo so zavrnili vso preteklost, tradicijo, hierarhijo in avtoritete, in s tem tudi številna nakopičena znanja in starodavne modrosti, kar pa bi bilo koristno uporabiti. Četrtič: razsvetljenstvo je zanemarilo druge (npr. čustvene) ravni človeškega bitja in druge načine spoznavanja, zlasti intuitivno. Zato se avtor precej ukvarja z intuicijo in z odnosom med intuitivnim in racionalnim spoznanjem.
On nadalje ugotavlja, da naše čase zaradi izgube vere v razum označujejo številne iracionalnosti in norosti, tako v zasebnem življenju kot v politiki, ljudje se bolj zatekajo k čustvom in nagonskemu ravnanju in odločanju – odraz propada razsvetljenskega projekta. To se ujema s tistim, kar glede naših časov piše v knjigah RŽVB: »Zavrgli ste modrost in vpregli norost. Zapustila vas je modrost, nadomestila jo je norost«. In Bog sam nas poziva: »Pustite to svojo iracionalnost, bodite razumni!« Iracionalnost je torej tudi Zanj nekaj negativnega, dobra je racionalnost. In k temu poziva tudi J. Heath – k povrnitvi razuma v politiko, gospodarstvo, naša življenja. Tako si predstavlja »drugo razsvetljenstvo«, ob hkratni odpravi prej omenjenih napak, ki jih je naredilo prvo razsvetljenstvo.
Iracionalnost racionalizma
Razsvetljenstvo je nadaljevanje procesa, ki se je začel z renesanso (prodor razuma) in ki sta ga prekinila protireformacija in barok. Nadaljevanje znanstvene revolucije, ki se je začela takrat, ustvarjanje moderne dobe in novoveškega mita neomejenega napredka. Zato gre pri tem za vzpon racionalizma. In prepričan sem, da večina napak, ki jih omenja Heath, izhaja ravno iz te kuge, ki se je takrat začela širiti po svetu.
Glede poznavanja te kuge izhajam iz resnic knjig RŽVB, ki se nanašajo na to (te knjige so dane za rešitev naše dobe in zato je v njih govora tudi o tem, kaj to dobo označuje). Ljudje se ne zavedajo daljnosežnih in pogubnih posledic te bolezni – bolezni duše, ker je moderna ustvarila tudi enostransko (zgolj telesno) podobo človeka, medtem ko Bog gleda na človeka celovito. Mi smo začeli absolutizirati telo, zanj je pomembna duša. Racionalizem: postavljanje Razuma na prvo mesto. To je pogubno zato, ker gre za postavljanje razuma na to mesto v srcu (v duši) – na mesto, ki pripada Bogu. Razum s tem postane »božanski«, iz tega pa potem izhajajo napake, ki jih navaja Heath: precenjevanje njegove moči in zmogljivosti, zato tudi njegovih dosežkov (znanosti), ne-priznavanje njegove omejenosti, predstava o njegovi samozadostnosti, avtonomnosti, neupoštevanje njegove odvisnosti od okolja. Postavljanje Razuma na to mesto potegne za sabo tudi postavljanje Človeka kot njegovega nosilca na to mesto, tudi iz tega pa potem izhaja ošabno zavračanje vse preteklosti, ki je »nazadnjaška in preživeta« v primerjavi z vsem »naprednim«, kar ustvarja vsemogočni Razum. Iz vsega tega izvira tudi pogled na človeka kot na nekakšnega boga, in vidimo, da racionalizem generira številne takšne iracionalne (ne-razumne) ideje, in če v sodobnem svetu manjka zdravega razuma oz. »zdrave kmečke pameti«, je to po mojem tudi zaradi racionalistične kuge. Racionalizem je iracionalen.
Razsvetljenstvo vidim kot nujno razvojno fazo človeštva in kot dobo, ki je še ne-zrela. Spominja na puberteto: tudi takrat se zgodi razvoj razuma, abstraktnega mišljenja, in tudi takrat se dogaja nek upor proti dotedanjim avtoritetam (npr. staršem), človek prekinja z otroškim načinom, zato, da bi lahko kasneje vzpostavil odnos s svetom na neki višji ravni. Sedanje stanje propadanja razsvetljenskega projekta zato vidim kot iztekanje te (moderne) dobe. Splošna kriznost te dobe. Zato ne vidim rešitev v nekem novem razsvetljenstvu, ki popravi napake razsvetljenstva 18. stoletja in povrne razum na vsa področja življenja, ampak v preseganju razsvetljenske zgodovinske paradigme.
Preseganje razsvetljenstva
Rešitev iz današnjega kaotičnega stanja na svetu ne vidim v nekem novem razsvetljenstvu, ampak v preseganju razsvetljenstva. Na kakšen način naj bi ta projekt nadgradili?
Vsekakor je treba njegove pridobitve ohraniti, saj je naša civilizacija predvsem zmagoslavje razuma, in strinjam se s povrnitvijo razuma, zlasti zdravega razuma v gospodarstvo in naša življenja in zlasti v politično odločanje. Potrebno je tudi odpraviti napake, ki jih je naredilo prvo razsvetljenstvo. Pri tem sem prepričan, da se J. Heath mnogo premalo ukvarja s škodljivimi učinki razsvetljenskega racionalizma. Znanja, ki jih je človeštvu dalo razsvetljenstvo, so namreč prinesla tudi številne negativnosti, da ne rečem nevarnosti. Povzročajo, da človek postavlja Razum na prvo mesto, kar za sabo potegne te negativnosti, pravzaprav neko bolezen, za dušo smrtonosno kugo. Ta kuga (racionalizem) povzroča, da človek vse začne podrejati Razumu, posledica je, da so ljudje naše dobe začeli podrejati svoji pameti tudi tisto, kar razum visoko presega, npr. tisto, kar prihaja od Duha, podrejati raznim človeškim razlagam (teorijam), iz česar pa potem sledi njihova ravnodušnost do tega. Kar pa je škodljivo, tudi nevarno, ne samo za dušo, tudi za fizični obstoj človeka.
Zakaj nam je namreč dano to (kar prihaja od Duha)? Za spoznanje tistega, česar s pametjo (in modernimi znanostmi) ni mogoče spoznati, to pa je RESNICA – o dogajanju sveta in o volji Boga. Če to zavračamo, nimamo te resnice in tega spoznanja. Človek naše dobe se, zaradi svojega racionalizma, pri tem opira SAMO na svoj (omejeni) razum, na njegove dosežke in na svoja (racionalistična) znanja, to potrjujeta naslednja dva stavka iz knjige RŽVB (»Resnično življenje v Bogu« Vassule Ryden): »Zavrnili ste mojega Duha in dovolili, da vas vodi vaš lastni duh (razum). Bolj kot mojemu Duhu ste zaupali svojemu duhu in svojemu racionalističnemu znanju«.
Tu se nakazuje, kako si prestavljam preseganje razsvetljenstva: zgolj razumsko spoznanje je treba nadgraditi s spoznanjem, ki prihaja »od zgoraj«, in kvaliteto odločitev izboljšati s tem. Vendar pa to ne pride samo po sebi, za kaj takega se je treba opremiti z znanjem, ki ni sad razsvetljenstva, ki torej ni racionalistično. Jezus v knjigi RŽVB naroča: »Vsak mora zgraditi to novo stavbo v sebi«. Kako se ta »nova stavba« razlikuje od racionalistične spoznavne stavbe? Slednja temelji na racionalistični filozofiji, ki postavlja Razum na prvo mesto in ima dvom za bistven del spoznavne metode in je usmerjena v raziskovanje zunanjega materialnega sveta. Matematika kot jezik neke znanosti, jezik znakov, odločilen pomen količin, številk.
»Nova stavba« temelji na razodetih resnicah, postavlja Boga na prvo mesto, treba je verjeti, ne dvomiti, usmerjena je v doseganje notranjih (duhovnih) izkustev, uporablja govorico simbolov. Že na prvi pogled je razvidno, da gre za dvoje nasprotujočih si spoznavnih svetov, in da mora človek te kulture »novo stavbo« v sebi zavestno zgraditi. Iz vsega pa sledi, da te nove (po-razsvetljenske) paradigme ni mogoče vpeljevati, na začetku, v gospodarstvo in politiko, nove dobe ni mogoče začenjati z vrha družbenih struktur, lahko pa v naših življenjih, s spoznavanjem resnice s pomočjo Duha, z odločanjem s pomočjo Duha. Kar pa lahko preraste v vedno močnejše družbeno gibanje, in to se nazadnje lahko odrazi tudi v gospodarstvu in politiki. Ali je na ta način mogoče izpeljati »novo renesanso« in prehod v po-moderno, ali bo svet prej propadel?
Heath na kocu svoje knjige dopušča tudi slednjo možnost: da se odmaknemo od te družbe, ki nepovratno propada, in dopustimo, da se vse skupaj sesuje, in potem v naslednjih stoletjih sestavljamo nekaj novega.
