Piše: Franc Bešter
V desetih letih, kar sem bil pedagog, sem si pridobil precej izkušenj o dogajanju znotraj tega družbenega podsistema, in zdaj, ko je šola v hudi krizi, pravzaprav katastrofi, bi rad napisal še nekaj vrstic o njej, predvsem o tistem, o čemer se skoraj ne govori, a kar imam za samo jedro problema današnje šole.
Zdaj naj bi se pripravljala šolska reforma in bela knjiga o šoli – ta je bila v pripravi že par let nazaj – ali takrat iz tega ni bilo nič? Včasih poslušam razne forume, debate, okrogle mize o šoli in preberem kakšen program, neke smernice, kaj o »kulikularni prenovi« itd. . Žal gre tu le za teorijo, lepe načrte in pobožne želje, kako bi moralo biti, kar vse pišejo in govorijo ljudje, ki večinoma nikoli niso izkusili neizprosne, včasih celo krute realnosti šolske prakse – neposrednega dela s sodobnimi učenci.
Kaj bi tukaj rad izpostavil, vsega seveda ne morem (še tega se lahko le bežno dotaknem)? Tisto, kar najbolj usodno in globinsko oblikuje, zaznamuje sodobnega otroka – učenca, to sta družina in internet. Družina: le-ta izvrši najusodnejši vpliv nanj, temelj osebnosti lahko položi le družina, ker pa je danes v velikanski krizi, tega v mnogih primerih ne more. In kjer še za silo deluje, je vzgoja zgrešena: razvajajoča, skrajno permisivna (vse-dovoljujoča). Vzrok tega vidim v negativnih učinkih znanosti in tehnike na naravo in družbo. To dvoje je izvor sodobnega ateizma, kar posledično povzroča izgubo smisla (življenja, trpljenja), etičnega temelja in odtujenost. Zaradi tega in ker so jih spravili na svet zelo negotove prihodnosti, starši svoje otroke razvajajo do absurda (ker se jim smilijo!). Negativne posledice takšne vzgoje pa so številne, tukaj bi omenil morda najusodnejšo: to je vzgoja za materializem, otrok se začne oprijemati tega, kar mu ponuja (materialni) svet, s tem dušo napolni tema, zato danes večina mladih trpi pomanjkanje duhovnosti. Starši se ne zavedajo, kaj s tem pri otroku povzročijo, logično, saj še v dušo večinoma ne verjamejo, kaj šele, da bi poznali to njeno lastnost. Jasno pa je, da vse to (ta odtujenost, brezciljnost, odsotnost etičnih temeljev, kriza smisla…) zelo slabo vpliva na sodobno šolo, na delo z današnjimi otroki.
Pred dvajsetimi, tridesetimi leti, ko sem učil, sem imel priliko spoznati še en dejavnik oteževanja tega dela: pornografijo. Vendar, takrat so otroci te vsebine srkali iz tiskanih medijev in televizije, zadnja leta pa je v masovni uporabi internet, pametni telefoni, otroci (vanje se vse močneje vtisne, dosti globlje kot v odrasle!) so po enajst ur na dan na tem, tretjina jih postane zasvojenih kot s trdo drogo, k temu moramo dodati še privzgojeno permisivnost, s tem šibko voljo in vse-dovoljenost, izgubo etičnega temelja. Lahko si zamislimo, kako velikanski in kako škodljiv je potem vpliv vsega tega nanje, kako pogubno vpliva na delo v šoli in na učenje, učni rezultati so porazni, učitelji se morajo večinoma ukvarjati z disciplino, s krotenjem. Zasvojenost s pornografijo pa zelo slabo vpliva tudi na odnos otrok do odraslih, na spoštovanje starejših, pogubno na avtoriteto učiteljev – le-to so oni dokončno izgubili. Razumljivo, da je vzdrževati nek red v razredu postal glavni problem današnje šole.
Takrat smo na raznih konferencah lahko slišali, da smo mi, učitelji, vsega krivi. Kako naj bo učitelj odgovoren za vse to opisano??? Dober učitelj – vzgojitelj naj bi bil tisti, ki zna (vsaj za silo) držati red. Res, kaos v učilnicah je tudi odraz razmer (kaosa) v družbi. Ali je učitelj odgovoren za vso to veliko moralno krizo? In še: ali je dober učitelj dober krotilec (zveri)? Zame to ni vzgoja, ampak dresura.
Nadalje: nekoč je bilo neko (naučeno) znanje vrednota in učitelj je bil avtoriteta, ker so otroci večino znanja res dobili v šoli, danes ga večinoma pobirajo z interneta, zadnji krik umetne inteligence bo zmogel celo učencem napisati razne proste spise in cele domače naloge! Zaradi vsega skupaj sem prepričan, da je digitalna tehnika zadnji žebelj v krsto šole, ona je prinesla njeno dokončno katastrofo. In če se danes v šoli pojavlja kriza s kadrom (ta bo vedno hujša), se ne (samo) zaradi nizkih plač, ampak predvsem zaradi tu opisanega.
O tem se na raznih okroglih mizah ne govori, čeprav so to najtežji problemi šole. Ali morda ne tudi zato, ker ti problemi, ki se tičejo družine, odločilne vzgoje v njej, in digitalne tehnike, po politični poti sploh niso rešljivi in zato tudi ne morejo biti stvar politike? Morda tudi, a vprašati se moramo, zakaj politika nič ne naredi tam, kjer bi lahko in bi morala, to je pri zavoženem šolskem sistemu, v katerem je učencem namenjana cela množica pravic in bolj malo dolžnosti, česar se otroci zelo dobro zavedajo in kar (to je lahko na dlani) tudi zelo slabo vplivajo na red v razredu in s tem na učne uspehe? Otroci tudi vedo, da imajo (ne glede, kako ga bodo lomili) vso zaslombo pri svojih starših, če jih šola hoče kaznovati (npr. z ukorom), je to cela procedura, in navadno potem pride še oče nad ravnatelja – z advokatom.
Zakaj se sistem ne spremeni, čeprav se vsi, seveda še najbolj učitelji, katerih poklic je tudi zaradi njega postal kalvarija, zavedajo njegove škodljivosti (in tudi šolska reforma in bela knjiga tega ne nameravata)?
Odgovor je spet na dlani. Tisti, ki so v permanentnem boju za Oblast (nad ljudmi) se zavedajo, da morajo obdržati nadzor predvsem nad tema dvema podsistemoma: nad šolo in mediji. Šola naj preparira mlade ljudi tako, da jih bo mogoče medijsko manipulirati, tu je podlaga velika permisivnost v družini in šolskem sistemu. Preko interneta jih hranijo s poplavo pornografije, kar uničuje njihove duše in možgane. To povzroča tudi velik odpad od vere (krščanstva), oni s tem ostanejo brez dejavnika, ki bi jim v življenju dajal orientacijo, oporo, jih usmerjal k nekemu cilju… . S tem postanejo material, ki ga je mogoče medijsko usmerjati, jim npr. dopovedati, kako naj pravilno volijo.
Razne šolske reforme in bele knjige zato te težke problematike ne morejo (in tudi nočejo) rešiti. Bo pa veliko govora o plačah učiteljev, šolskih malicah, problematiki ocenjevanja, o šolskem kurikulumu… . Nihče ne bo hotel drezati v samo jedro problema, katerega pra-vzrok vidim v moderni znanosti in tehniki. Civilizacija se je ujela v nek začarani krog, ne, v peklensko spiralo.
Nasploh pa vse skupaj vidim kot del nekega globalnega načrta – kulturnega marksizma, kot kulturno vojno, ki vključuje razgradnjo družine, boj proti krščanstvu, odpravo narodov. Globinsko spremembo vrednot in predvsem odpravo duhovnih vrednot. Da, v šoli je še kako čutiti to: odsotnost vseh duhovnih vrednot (umirjenost, spoštovanje, potrpežljivost…). Mislim, da je v tej luči treba gledati tudi na poplavo pornografije, z njo se ubija več muh na en mah: mladim (a tudi odraslim) to uničuje duše, povzroča odpad od krščanstva (vera tu namreč marsikaj omejuje ali celo prepoveduje) in povzroča tudi propadanje tradicionalne družine (propagiranje svobodne spolnosti). V knjigah RŽVB marsikaj piše tudi o tem: »Satan hoče narediti ruševine iz vaših duš. Duše uničuje tako, da jih hrani z ničevostmi. On vas sili sprejeti naturalizem. Ljudi je navdihnil satan, prekril s temo, in zasenčeni od njegovih kril padajo v njegove zanke. Pasti, ki jih nastavlja satan, so tako zvito prikrite, da duše nenehno padajo vanje in se niti ne zavedajo, da so že padle. Njegove današnje glavne tarče: mladi in družine«.
Glede na vse skupaj lahko zaključimo, da so kulturni marksisti, globalisti itd. orodje v rokah hudiča. In tudi zato imajo danes učitelji v šoli opravka s »hudički«.
Čudno se pa lahko zdi mnogim, da Cerkev o tej nevarnosti, ki prihaja z interneta, čeprav povzroča tak odpad od vere, skorajda ne govori, pred tem ne svari. In včeraj sem npr. poslušal po radiu debato predstavnikov štirih katoliških šol na to temo (vpliv interneta na mlade) – a o tem niti besede! Osebno vidim dva glavna vzroka za to: ker prepovedan sadež postane še vabljivejši. In predvsem: ljudje bi ob tem takoj uperili svoj prst na take in podobne grehe, ki se dogajajo med samimi duhovniki, češ, kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen, kot je zapisano v evangeliju. Zaradi tega, mislim, Cerkev le dokaj nemočno lahko opazuje to masovno zastrupljanje mladine.
