Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Komunisti so (bili) radikalni levičarji, in vemo, kaj je povzročil ta režim. Zaradi tega danes nihče več noče biti komunist in tudi ne radikalno lev, kvečjemu »levosredinski« – danes se vsi zavedajo, da volivci ne marajo skrajnosti. Toda, ali se pod temi »sredinskimi« morda vseeno ne skrivajo tudi radikalni? Tu sem mnenja, da je odločilno notranje bistvo, ne pa zunanje forme (barve, imenovanja…) in tudi ne besede. Notranje bistvo pa je mogoče prepoznati – ne po besedah, po dejanjih.
Večino časa samostojne Slovenije je na oblasti t. i. »tranzicijska levica«, za katero pa je znano, da so te leve stranke bolj fasada, za katero delujejo »omrežja moči«, in orodje, preko katerega le-ta vplivajo na politične odločitve. Jasno, da bo ta »globoka država« naredila vse, da se oblast teh levih strank ohrani, in v ta namen ustanavlja tudi nove stranke. Vemo pa tudi, da leva politika ni dobra, zlasti ne za gospodarstvo in tudi sicer ne za narod: levičarji nočejo naše kulture (zgodovine, tradicije, korenin), so internacionalno usmerjeni in narod celo ogrožajo, npr. s tem, da na široko odpirajo vrata migrantom.
Levičarstvo pa ni samo problem Slovenije, postalo je problem vse zahodne Evrope (in celo ZDA), a zadobilo je druge pojavne oblike kot nekoč (gre za ideologijo, ki se je sposobna taktično prilagajati, se kameleonsko spreminjati): revolucionarni, nasilni, klasični komunizem ni več aktualen, ker tudi klasičnega delavstva skoraj ni več, nadomesti ga je kulturni marksizem, a tudi druge ideološke variante, kot progresivizem (prebujenstvo, ideologija LGBT). Na politični ravni sodobni levičarji tvorno sodelujejo z globalisti (s temi so boljševiki že v preteklosti!), ker imajo več skupnih ciljev, npr. odpravo narodov, nacionalnih držav in kultur, meja… .
Glede na vse moramo zaključiti, da je levičarstvo škodljivo, tudi nevarno za civilizacijo, vsaj takšno, kot jo poznamo in se je izgrajevala tisoč let. Toda ali ni tudi namen levičarstva, takšno civilizacijo uničiti, s tem, da uničuje, razkraja njene temelje kot sta tradicionalna družina in krščanstvo? Postavlja se vprašanje, kje je vzrok takšnih načrtov in namer.
V ta namen je treba prebrati tehtno knjigo politične filozofinje C. Delsol (»Sovraštvo do sveta«), po njenem gre za konflikt med ukoreninjenostjo in emancipacijo oz. med »vrtnarji« in »demiurgi«. Slednjim je vsa »prekleta preteklost« odveč, napoti in ovira (s svojimi hierarhijami, tradicijo) pri izgradnji svobodnega sveta enakopravnosti. Res, to sovraštvo do vsega starega je mogoče opaziti tudi pri naših komunistih, ki so požigali in rušili gradove in cerkve. In današnji njihovi »ponosni nasledniki« niso kaj dosti drugačni. Ne marajo narodove zgodovine, ki bi jo najraje črtali.
Kje so globinski vzroki za masovni pojav levičarstva v naši (zahodni) civilizaciji? Poenostavljeno bom to skušal pojasniti. Pri levičarstvu gre za ateizem (brezboštvo, poganstvo), in tu bom izhajal iz enega stavka iz knjige RŽVB: »V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma in materializma«. Racionalizem in materializem pa pomenita nek način mišljenja in življenja, ki ju generirata moderni znanost in tehnika: »Modernizem vodi v ateizem«, še piše tam. Se pravi, ko se je človek (v renesansi) podal na to pot (tega razvoja in »napredka«) je moralo priti, vsaj po nekem trajanju, do pojava masovnega ateizma, ki se potem na politični ravni artikulira kot razne oblike levičarstva – tu je seveda več »odtenkov rdeče«, od radikalnega do zmernega, danes vse hoče biti »sredinsko«, vendar pa po besedah in načinu delovanja npr. v našem parlamentu lahko ugotovimo, da je prisotnega tudi veliko skrajnega, in ne samo pri stranki Levica. Obstaja tudi levi totalitarizem, in mislim, da se tega duha komunizma, ki še vedno straši, ne bomo kar tako znebili.
Sicer pa, ker je proizvod moderne, bo v takšni ali drugačni obliki obstajal, dokler bo civilizacija delovala na postavkah, filozofiji in znanjih, ki jih je dala ta doba. Izhod torej vidim edino v uvajanju nove dobe, ki bo začela graditi na radikalno drugačnih postavkah in znanjih, ta gradnja pa se lahko začne samo na področju človekove notranjosti.
