Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Tu hočem analizirati ti dve besedi, ki se večkrat pojavita v zakonu ZPPKŽ in sta se pojavljali tudi v predreferendumski kampanji. Nameravam prikazati, zakaj je bila njuna uporaba v kontekstu tega pravnega dokumenta oz. v namen formuliranja takšnega zakona nekaj skrajno problematičnega. Tudi zato je ta zakon tako luknjičav in ohlapen.
Človeško trpljenje: dejstvo je, da temu na poti življenja noben človek ne more ubežati. Pred njim ga tudi vera ne more zavarovati, vendar pa krščanstvo trpljenje osmišlja, v zvezi s tem bom navedel dva stavka iz evangelija: »Kdor hoče biti popoln, naj vzame vsak dan svoj križ in naj hodi za menoj«. In: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec«. Iz teh resnic sledi, da mora človek trpljenje sprejeti, saj brez tega ni mogoče priti do popolnosti, se pravi svetosti. Kar pomeni, da trpljenje človeka (njegovo dušo) bliža Bogu, ta bližina Boga v njegovem življenju, občutenje njegove Navzočnosti, pa njegovo življenje osmišlja. Smisel trpljenja (križa) se nam torej razkrije v luči metafizičnih stvarnosti kot sta Bog in duša.
V tej luči pa zato (skoraj) vsako trpljenje postane znosno in »neznosnega« trpljenja skorajda ni več. Trpljenje (če si ga seveda človek ni naložil sam z zgrešenim načinom življenja) daje smisel, in človek je lahko srečen tudi če trpi. In v tem vidim skrajno problematičnost govorjenja o »neznosnem« trpljenju, sploh pa uporabe te besede pri pisanju zakona. Te stvari so namreč izredno relativne: neznosnosti trpljenja je namreč navadno kriv človek sam – ker ni sposoben, ne zna ali noče svojega trpljenja osmisliti. Nek človek bo enako (podobno) telesno bolečino doživljal drugače kot nekdo drug, zavzel do nje drug odnos, čeprav, gledano »od zunaj«, oba trpita enako. Zakon pa o »neznosnosti« govori povsem na splošno in »kar počez«, ne ozirajoč se na specifično stanje človeka, njegov nazor ali versko prepričanje.
Ni slučaj, da je takšen zakon spisala levica – pri njej gre za ateiste, ki v trpljenju ne vidijo nobenega smisla, zato v njihovih očeh res hitro postane »neznosno«. V naši pozni moderni smo res soočeni s hudo krizo smisla – posledico pojava masovnega brezboštva, vanj pa nas je zapeljal duh racionalizma in materializma, ki ju povzročata moderni znanost in tehnika. Neka tragedija zahodnega človeka je v tej izgubi smisla, smisla trpljenja. Če ne vidi tega smisla, izgubi tudi smisel življenja, trpljenje je namreč neogibni del življenja v tem materialnem svetu, v njem je polno težav, stisk in problemov. Ta zakon je spisala peščica ateističnih politikov in sestavljen je ohlapno, ker se za njim skriva njihova ekonomska računica, a ponudila ga je vsemu narodu in skoraj polovica ga je bila pripravljena potrditi – to pa (po mojem) ravno in predvsem zaradi izgube smisla, posledice splošnega brezboštva sedanjega časa. Se pravi, težava ni le v pokvarjenosti političnih elit (ki jih je tudi izvolil narod!), ampak tudi v ateizmu kot posledici racionalizma in modernizma.
Sploh pa osebno mislim (sem prepričan), da je moderna doba zaradi negativnih učinkov znanosti in tehnike na naravo in družbo zašla v takšne težave, slepe ulice in brezizhodnosti, da se hitro bliža svojemu koncu, zato se postavlja vprašanje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih naj bi začeli uvajati novo, po-moderno dobo. Vsekakor na takšnih, s katerimi bo človeku mogoče povrniti tisto, kar je zaradi nekega razvoja (»napredka«) izgubil, na takšnih, s kakršnimi se bo mogoče boriti proti škodljivim silnicam in okuženosti moderne. In pri tem vidim kot nekaj ključnega tisto, do česar je naša doba zaradi racionalizma ravnodušna. Spremeniti odnos do tega, kar prihaja od Duha, skozi izkustvo povrniti vero v metafizične stvarnosti in s tem izgubljeni smisel. In preko tega (npr. preko videnj) priti do nove poti do resnice, in na ta način izpeljati tudi revolucijo v načinu odločanja.
