Piše: Franc Bešter
Nek narod določa tudi njegova kultura, posebnost nekega naroda je tudi kultura, ki je drugačna od kulture drugih narodov. In vse to: pripadnost nekemu narodu in njegovi zgodovini in kulturi in seveda jeziku, je tisto, s čimer se človek identificira. Tu se lahko vprašamo, če je neka identiteta možna brez vsega tega, in tudi, ali je človek sploh lahko celovito bitje brez identitete.
Človek se identificira z zgodovino svojega naroda in njegovo kulturo, ki jo je narod ustvaril skozi to zgodovino. Te zgodovine pravzaprav ni mogoče zares razumeti brez poznavanja kulture, ki je nastala v njej, in obratno, kulture ne brez te zgodovine. Vse skupaj predstavlja naše korenine, in upam si trditi, da je človek, ki ni zasidran v tem, na nek način izkoreninjen. Nadalje se lahko vprašamo, ali je človek res lahko »osebnost« brez tega, kar imenujemo »kultura«, ki človeka notranje bogati in izgrajuje, in sem seveda spadata tudi (predvsem) še jezik in religija (vera) naroda. Jezik: ni samo orodje sporazumevanja, je tudi odraz duše naroda. Religija daje etični temelj, ki omogoča obstoj, delovanje ljudstva, in vzpostavlja njegovo vez z Metafizičnim, se torej nanaša na človekovo najglobljo bit.
Danes lahko upravičeno govorimo o ogroženosti (vsaj slovenskega) naroda. A tu ne gre samo za demografijo (za številko), torej za biološki obstoj. Tu gre tudi za izgubljanje identitete, za izgubljanje nacionalne zavesti, ki je posledica ogroženosti nacionalne kulture, gre za propadanje jezika in izginjanje vere, za izgubljanje korenin – izgubljanje zgodovinskega spomina, za ne-poznavanje zgodovine, ki se ni začela z NOB, s tem seveda kulture, ki jo je narod ustvaril skozi to zgodovino. Vse skupaj vidim tudi kot posledico globalizacije sodobnega sveta, ko narodi s svojimi razlikami in njihove države s svojimi mejami postajajo vedno manj pomembni ali celo nekaj motečega. Da, globalisti, ki si prizadevajo za Oblast nad svetom, hočejo to odpraviti, zato delajo tudi na uničenju (brisanju) njihovih specifičnih kultur, na dokončni odpravi krščanstva in tradicionalne družine. Izguba kulture pa pomeni tudi izgubo dejavnika, ki naj človeka notranje izgrajuje, človek se ne more razviti v osebnost, ampak ostane na ravni »osebka«. A takšne brez-osebne množice neka (prikrito)totalitarna Oblast tudi potrebuje, ker so vodljive, z njimi je preko medijev mogoče manipulirati.
Problem pri nas pa ni samo šibka nacionalna zavest, morda še večji je ta razcepljena zavest in razcepljen zgodovinski spomin – posledica komunistične revolucije. Zmotno pa bi bilo misliti, da ta problem obstaja samo pri nas. Shizofreno stanje lahko zasledimo pri večini sodobnih narodov. Zame je to razklanost (na levico in desnico, na konservativce in progresivce) povzročilo razsvetljenstvo, s francosko revolucijo. Glede tega pa po mojem, vsaj pri nas, glede nacionalne zavesti in kulture, predstavlja največjo nevarnost ravno levičarstvo, problem torej prihaja »od znotraj«. Levičarjem narod in njegova kultura, predvsem pa vera, namreč ne pomenijo kaj dosti (ali pa nič), oni so večinoma internacionalisti in ateisti, bojim se, da tudi orodje kulturnih marksistov in globalistov. Problem je, da oni zdaj odpirajo vrata migrantom. Masovni prihod le-teh v Evropo ne pomeni samo varnostno grožnjo, ogroža tudi kulturo narodov: mešanje kulturnih navad in vzorcev ponašanja, odnosa do življenja, mešanje jezikov in ver. A to je tudi namen globalistov: uničevati kulturo Evrope, s tem avtohtonim Evropejcem dušo in korenine.
