Piše: Franc Bešter
Nacionalno: narodno. Pripadnost narodu, identificiranje z njeno zgodovino, vero, kulturo in jezikom – prepričan sem, da to spada k celoviti človeški osebnosti, brez tega je človek pohabljen, invalid. Zato je nacionalnost nekaj potrebnega, koristnega, da ne rečem nujnega. Nekaj drugega pa je nacionalizem, ki povzdigne lasten narod nad vse druge narode, ga ima za več-vrednega, in v tem imenu druge narode podcenjuje, zatira ali celo hoče izničiti, izbrisati. Temu pojavu danes pravimo tudi fašizem, in temu so bili enaki (celo hujši) nemški nacional-socialisti (nacisti). Skrajna desnica.
Kaj je v politiki to – skrajnost? Opazil sem, da naši levičarji (iz katerekoli stranke) vse tiste na desni (katerokoli stranko) večkrat označijo za »skrajno desnico«, celo za fašizem, opazil pa sem tudi, da se na desnici včasih zgodi kaj podobnega, za gospo Frančiško Buttolo npr. je vse, kar ni SDS, levičarsko in komunistično. Toda, kaj je res skrajno (levo, desno) in kaj politično zmerno (sredinsko) – kdo nam bo glede tega nalil čistega vina?
Mislim, da moramo tudi glede politične usmeritve ljudi (opredelitve, prepričanja) upoštevati določene sociološke zakonitosti. Tu pa za številne pojave v družbi velja t.i. »normalna porazdelitev« (Gaussova zvonasta krivulja): skrajno levo ali desno odstopa le nekaj procentov, neka manjšina v družbi, večina pripada sredini, povprečju. Res pa je, da je neka politična skrajnost lahko usodna za celotno družbo – če se oblasti polastijo radikalizirani ljudje, ki so pripravljeni za doseganje svojih ciljev tudi neomejeno ubijati. Imamo takšne bridke zgodovinske izkušnje: tako z nemškimi nacisti kot z ruskimi boljševiki. Zaradi njih se danes vsaka stranka predstavlja kot levo- ali desno- »sredinska« – da bi s tem odvrnila vsak sum na kaj skrajnega. In številni danes svoje politične nasprotnike radi označijo za »skrajne« – da bi jih s tem diskreditirali ali označili kot škodljive, morda celo nevarne.
Menim, da vse to moramo imeti pred očmi, zdaj, ko se Evropa (iz znanih razlogov, zaradi migrantov) obrača v desno, volivci vedno bolj podpirajo desne stranke, ki želijo omejiti priseljevanje. Evropska (in tudi naša) levica bo namreč vse te desne stranke večkrat označila za »skrajno desne, fašistične, nacistične«, da bi s tem njihova prizadevanja prikazala kot nekaj negativnega. Vendar, če se one zavzemajo za ohranjanje naroda, njegove tradicije, kulture, jezika…, kar vse je danes (tudi zaradi priseljencev) ogroženo, to še ni nacionalizem. A levičarji mnogokrat to tako vidijo, njim vse to ne pomeni kaj dosti, oni so internacionalisti. Podobno kot oni te temelje kulture hočejo odpraviti tudi globalisti.
Torej, treba bo ostro ločiti med nacionalnim in nacionalizmom.
