Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Mesto Belem, Brazilija. Te podnebne konferenc se vrstijo že vrsto let, sprejemajo se podnebne zaveze, ki naj bi preprečile podnebni zlom. Kaj je resnica glede tega, glede podnebnih sprememb?
One se dogajajo, tega nihče več ne more zanikati. Različne pa so razlage njihovih vzrokov. Sodobna levica jih, sklicujoč se na ugotovitve znanosti
Jih seveda priznava, mnogi na desnici pa zanikajo njihov antropogeni izvor. Mnogi so zato glede tega zbegani, kaj je v resnici na stvari?
Osebno mislim, da je nevarno zganjati »podnebno histerijo« in po drugi strani povsem zanikati vpliv človeka in zato vsako ukrepanje proglašati za nesmiselno. Sam vidim podnebne spremembe kot eno od posledic splošnega onesnaževanja planeta: človeštvo že lep čas sprošča v naravo enormne količine odpadnih snovi – v plinasti, tekoči in trdni obliki, in plinasti »stranski produkti« gredo neizbežno v atmosfero, in tu je ključni plin CO2, nastajajoč pri pretvorbi energije iz kemične v mehansko – iz fosilnih goriv. Spremenjena atmosfera – spremenjeno vreme!
Vsako živo bitje za svoj obstoj nujno porablja vire in za sabo pušča odpadke, tako tudi človeštvo, ki se je v zadnjih desetletjih močno namnožilo, in to bi lahko primerjali z bakterijami v epruveti: če jih naselimo na hranljivo podlago, se hitro razmnožijo, a ta proces se nujno začne zaustavljati – ker začne primanjkovati hranil in ker se bakterije začnejo dušiti v stranskih produktih lastne presnove. Ta »hranljiva podlaga« človeštva je znanstveno – tehnična revolucija zadnjih stoletij, ki je omogočila masovno proizvodnjo, in človeštvo se je dramatično namnožilo, a za sabo začelo puščati tudi neznanske količine odpadkov, stranskih produktov svoje proizvodnje in porabe.
Ali se človek ne bi smel spustiti v ta usodni proces (tehničnega razvoja) – delo njegovega razuma, ki ga odločilno dviga nad živalski svet? Ali moramo človeka in njegov razum proglasiti celo za »napako narave«? Ne, tega nikakor ne smemo trditi, tukaj hočem pokazati nekaj drugega: da je problematična uporaba dosežkov moderne dobe (znanosti in tehnike) znotraj institutov novoveške civilizacije, demokracije in tržnega gospodarstva. Človek je tudi sistemsko pogojeno bitje, ne more živeti brez družbenih struktur, zlasti ne v širših, milijonskih skupnostih, tako je v moderni postavil demokracijo kot politični sistem in tržno gospodarstvo kot ekonomski sistem. Boljših, učinkovitejših sistemov pravzaprav ne poznamo, ta dva sistema sta nam tudi omogočila današnjo blaginjo. Za okolje (naravo) pa sta postala problematična z uporabo moderne tehnike znotraj njiju. Zakaj?
Mehanizem prostega trga: tu se svobodno določajo cene, tu se odvija boj za kupca, boj s konkurenco, in da v tem boju zmaguješ (da si »konkurenčen«) moraš biti čim kvalitetnejši in cenejši, seveda je dobro, če ponudiš nekaj »novega« (izum ali vsaj neko inovacijo), jasno, da tehnika odločilno pripomore k temu, ona je predvsem omogočila masovno proizvodnjo (moderna je iznašla tekoči trak), vse to je močno znižalo ceno izdelkov. Ta sistem je zato vedno vzpodbujal nadaljnji napredek tehnike. A vzpostavila se je tekma: med firmami, med državami in sistemi. Tekma za denar, za dobiček, težnja k večanju kapitalske moči. Proizvodnja mora rasti, prav tako potrošnja. Jasno, da vse skupaj vodi v prekomerno izčrpavanje virov in prekomerno onesnaževanje narave.
Iz tega je razvidno, da k temu prispeva tudi politika: razdeljenost sveta na države, med katerimi se je začelo tekmovanje. A politika še zaradi nečesa: v sistemu demokracije je boj za oblast boj za glasove volivcev, in tudi politika »gre skozi želodec«, politiki, da so spet izvoljeni, morajo skrbeti za rast BDP (po BDP smo začeli celo meriti »srečo« narodov!), ki jo zagotavljata rast proizvodnje in potrošnje, kar spet škoduje okolju. In to je napaka sistema: da gleda le na tisti štiriletni mandat in ga bolj malo brigajo dolgoročno delujoči problemi.
Sistem demokracije pa je zaradi (informacijske) tehnike postal še dodatno problematičen. Ta tehnika se je seveda začela uporabljati (in zlo-rabljati) ne le za ekonomsko, ampak tudi za politično propagando. V boju za glasove volivcev zmaguje tisti, ki ima medije, zanje pa je potreben denar, veliko denarja, zato je tehnika demokracijo preobrazila v stalno vladavino tistih, ki imajo kapital. Oblast Kapitala. In zato prihaja do konflikta med stroko in politiko: znanstveniki, ki se ukvarjajo z okoljsko problematiko, opozarjajo že dolgo na probleme, a omejevanje ni v interesu politike in ekonomije. Politika tišči glavo v pesek in miži pred (izmerjenimi!) dejstvi, in ob tem razpolaga tudi z medijsko (pre)močjo.
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri nas, ob zakonu ZPKŽ: konflikt med zdravstveno stroko, ki nastopa s številnimi tehtnimi argumenti in našo sedanjo (levo) politiko, ki je oblikovala zelo luknjičav in ohlapen zakon, ki dopušča možnosti številnih zlorab. Jasno, zakaj: zadaj so interesi ekonomije in politike. In nesreča stroke in desnice je, da ne premoreta takšne medijske moči, takih megafonov kot levica.
