Piše: Franc Bešter
Zahodno civilizacijo dandanes od znotraj najeda rak kulturnega marksizma, levega liberalizma, globalizma – vse te ideologije so si zelo sorodne in v sorodstvu tudi s propadlim (neuspelim) komunizmom. Cilj teh gibanj je enotna svetovna Oblast (ena vlada, ena valuta in banka, ena vojska itd.). Temu cilju pa so napoti različnosti: različne države, narodi in tudi njihove različne kulture. V ta namen se danes vrši »velika zamenjava«: avtohtono prebivalstvo čim bolj zmešati s tujimi priseljenci, zelo dolgoročen cilj tega je verjetno stapljanje vseh narodov in ras v eno samo planetarno, enotno raso.
Tukaj bi rad napisal par besed o vlogi kulture v teh procesih, kajti namen globalistov je uničenje specifičnih nacionalnih kultur. Kultura je pri vsakem narodu nekaj bistvenega, morda odločilnega, če uničiš to kulturo, uničiš narod, kar pa je tudi cilj. Človek kot posameznik se namreč čuti kot pripadnik nekega naroda predvsem zaradi nekega jezika, zgodovine, vere, kulture. Človek je tudi bitje, ki išče resnico in lepoto, in to realizira skozi kulturo, bodisi kot njen ustvarjalec ali porabnik. In narodi Evrope so v tisočletju ustvarili veličastno kulturo: tudi nedosegljive dosežke na vseh področjih (v literaturi, glasbi, likovni umetnosti…). V umetnostih pa ni pomemben samo razum, še bolj so tu v igri čustva, intuicija, nezavedne vsebine… . A človek tudi je, v osemdesetih procentih čustveno bitje, tisto, kar ga res prepriča, v čemer se zasidra, je tisto, kar čuti, občuti, doživlja. Tisto, v čemer se človek ukorenini in kar ga notranje izgrajuje, je zato ravno kultura (sem bi lahko dodali še vero in zgodovino naroda). Zato je jasno, kaj se bo zgodilo, če bo tisočletna kultura zaradi »velike zamenjave« uničena, to bo katastrofa za identiteto narodov, za nacionalno zavest ljudi in za notranje stanje posameznikov, ki bodo na nek način pohabljeni, neizgrajeni. A to je tudi cilj globalistov: totalitarna Oblast tudi hoče takšne, brez korenin, opore, v notranjem razsulu, prazne lupine. Kar pa ni nekaj novega na tem svetu, če se spomnimo na komunistično Jugoslavijo: tu je bil tudi cilj zlitje narodov v eno jugoslovansko nacijo z enim (srbskim) jezikom, in tu so bile seveda stvari kot različne religije, zgodovina, kultura narodov nekaj nezaželenega.
Osebno mislim, da takšni »projekti« (tudi globalistični »new World Order«) gledano dolgoročno, ne morejo uspeti. Človek je pač bitje, ki stremi k resnici, lepoti, notranji svobodi in hoče pripadati neki skupnosti (narodu). In končno: ali bo evropski človek dopustil uničenje vsega tistega, kar je z velikimi napori nastajalo dolga stoletja? Razumljivo, da se že danes znotraj civilizacije pojavlja odpor proti globalističnim nakanam, lahko pride celo do državljanskih vojn med »desnimi« branilci tradicije in kulture in levoliberalnimi Evropejci. Slednji konservativne kaj hitro označijo za »skrajno desne«, za tiste torej, proti katerim se je treba boriti v imenu boja proti fašizmu, čeprav gre le za zagovornike in branilce samih temeljev naše civilizacije.
Franc Bešter, Zg. Besnica
