Piše: Franc Bešter, Besnica
To je nek odmev na kongres stranke N.si (ki sem se ga udeležil), v svojem nagovoru je predsednik (Tonin) podal vizijo možnega oblikovanja desne vlade, združevanje sedaj razdrobljenih desnih sil, ki bi to poskusile sestaviti skupaj z SDS.
Na TV se je Janša na to odzval z besedami, da bi bil to »račun brez krčmarja«, in pozneje na spletu tudi pojasnil, zakaj; »Ker že dve leti držimo štango Golobovim in s tem pomagamo delati škodo Sloveniji, ker s stranko raznih Ljudmil in Pogorelcev ne more v koalicijo…«. Iz teh besed sledi, da smo zanj preveč »levi«. A tudi Tonin je pred dvema letoma izključil Janšo: »Nikoli več v vlado, ki bi jo vodil Janša!«
Torej, tudi na desnem polu (ne le na levem) smo priča prepirom, izključevanju, prerivanju, tudi ustanavljanju novih strank, kar je v politiki pravzaprav normalno, a za desnico, ki je kapitalsko-medijsko mnogo šibkejša, je to lahko usodno, tu bi bila neka (vsaj minimalna) enotnost toliko bolj potrebna.
Kako osebno vidim vzroke za to neenotnost? Kot glavni izvor problema vidim v (pre)majhnem bazenu desnih volivcev. Za to pa dva naslednja glavna vzroka: levo (komunistično) preteklost in današnje prevladujoče levosučne medije, tudi šolski sistem… . Zaradi tega je volilno telo močno nagnjeno v levo, desnici pa že vso tranzicijo močno primanjkuje ustrezna »kritična masa« volivcev. Zato med desnimi strankami obstaja neka tekma, stalno prerivanje za desne volivce. Lahko so problem tudi nove stranke, Logarjeva npr. lahko odvzame nekaj tako SDS-u kot N.si-ju. Problem je tudi vodja SDS-a, ki na nek način deluje na levico povezovalno, saj njo vedno znova poenoti »anti-Janša refleks«. V tej luči vidim izjavo Tonina, da »nikoli več z Janšo« – ker si predstavlja, da razni neopredeljeni ali celo levosredinski ne volijo N.si iz bojazni, da bi potem glasovi šli k Janši.
Stagnacija, že vrsto let, kar se tiče politične moči na desnici. Nekateri (tudi iz N.si) skušajo to preseči s poseganjem »v sredino« (v največji bazen neopredeljenih), celo s simpatiziranjem z levo sredino, a v SDS to potem proglasijo za kolaboracijo ali celo izdajo. Zato ti poskusi, ki imajo izvor, temelj in vzrok v majhnem volilnem bazenu desničarjev, vodijo v prepire, očitke, nezaupanje in zamere, kar je povratno za desni pol spet slabo, dosega se nekaj ravno nasprotnega kot se hoče doseči. Na levici pa si manejo roke. Divide et impera! Na kratko: mislim, da se je Slovenija ujela v nek začaran krog.
