Piše: Franc Bešter
Dva politična sistema moderne dobe. Zaradi njiju prihaja tudi do vojn: druga svetovna vojna je bila tudi spopad med demokracijo in totalitarizmom. So bili seveda tudi drugi vzroki.
Podobno je sedaj z Ukrajino: vzrokov za to vojno je več, a gre tudi za vojno med avtokracijo in demokracijo. Putinov fašistični režim ne prenese velike demokratične države na svojem pragu. In v sedanjem času ponovno, podobno kot v letih pred drugo svetovno vojno, raste napetost med demokratičnimi in totalitarnimi državami, spet se oblikujeta dva navzven nasprotna, celo sovražna tabora, navznoter medsebojno sodelujočih držav. In prav tako lahko spet pride do svetovne vojne – za prevlado v svetu. Svet se preureja, nastajajo novi centri moči, in tu bo glavno rivalstvo med ZDA kot staro in prvo velesilo sveta, in Kitajsko kot novo velesilo, ki hoče postati prva. Vendar, tu sta spet soočena dva različna sistema: demokratični in totalitarni.
Demokracija in avtokracija: kateri sistem je boljši, uspešnejši, naprednejši? Politični sistem: politika je urejanje skupnih zadev, se pravi da gre pri njima za dva načina urejanja teh zadev. Pri tem moramo imeti pred očmi še nekaj: da noben sistem ni idealen in popoln, vsak ima vgrajene tudi slabosti in napake. A tu lahko že na prvi pogled vidimo nekaj: da je demokracija boljša, če pomislimo samo na vse neizmerno zlo, ki so ga povzročili trije totalitarizmi 20. stoletja.
Človek je tudi politično bitje, se pravi je sposoben organiziranja v večje skupnosti kot so narod, država, civilizacija. Zaključiti pa moramo, da je v teh tisočletjih, kar se na Zemlji pojavljajo civilizacije (Egipt, Babilon, Indija, Kitajska, Azteki, Inki…) človek večino časa živel v avtokracijah (kraljestva, cesarstva…). Prva demokracija (grška) je mlada (6. stol. pr. n. št.), a ravno takrat so Atene pod Periklejem doživele največji vzpon, zlato dobo. Nasploh lahko pri starih Grkih in Rimljanih opazujemo nek zanimiv in podoben razvoj njihove kulture: začne se s kraljestvom, na svojem vrhuncu se pojavi demokracija (v Rimu republika), v poznem stadiju je v Grčiji helenizem pod Aleksandrom Velikim, v Rimu pa cesarstvo.
Kaj smo po genih, svoji biološki bazi, kaj nam je v krvi – smo bitja avtokracije ali demokracije? Glede na to, da smo večino časa (200 000 let) živeli v hordah in plemenih, je avtokracija bolj primarna: navajeni smo nekega močnega vodje, kateremu sledimo, mu zaupamo, se mu podrejamo. Sicer pa lahko ugotovimo, da se tudi v demokraciji oblikujejo močni voditelji, ki si pridobijo karizmo in ki jim volivci podelijo tudi več mandatov. Demokracija je sekundaren in zato precej nestabilen sistem, pokaže se, da si je treba zanjo vedno znova prizadevati, sicer kaj hitro zdrsne v totalitarizem. Atenska demokracija in rimska republika nista trajali prav dolgo. A demokracija je za človeka bolj naraven sistem, ker smo ljudje po naravi različni in želimo živeti v svobodi, to dvoje (sobivanje različnosti in svoboda) pa hoče zagotoviti ravno demokracija. In oboje vzpodbuja tudi ustvarjalnost ljudi, ni slučaj, da so Atene ravno v času te prve demokracije na svetu doživele največji vzpon svoje kulture. In tudi Zahod je predvsem po zaslugi demokracije doživel nesluten razmah znanosti in tehnike v zadnjih 200 letih, s čimer je osvojil svet. S tem je tudi premagal komunizem, ki je kot totalitarizem zaviral, tlačil, onemogočal človeško ustvarjalnost.
Napake demokracije
Kot vsak sistem ima tudi ta vgrajene slabosti in napake, zaradi katerih pa je demokracija tako krhka in nestabilna. O eni od njih sem že pisal: da o oblasti odloča številka, večina, ki pa nikoli ni najbolj pametna, modra, etična… . Naslednja: demokracija predpostavlja urejeno družbo in dovolj visoko etično zavest državljanov, česar pa sama ne more zagotoviti. To človeku daje religija (vera).
Religija: lahko ugotovimo, da je bila vsaka civilizacija ustanovljena tudi na neki religijski podlagi. Jasno, zakaj: da lahko funkcionira, je potrebna neka urejenost družbe, ki jo daje nek etični sistem, tega pa neka religija. Grki so imeli svojo vero, prav tako Rimljani. Pravzaprav je tudi ta podlaga omogočila ustanavljanje demokracije. Toda ali ni ravno (tudi) demokracija s svojo »svobodo«, pluralizmom, ki vodi v relativizem (tudi ver) začela povzročati zaton vere, s tem pa uničevati dejavnik, ki ga potrebuje? V civilizaciji zavlada nered, zaradi katerega se pojavi potreba po nekem močnem voditelju, in demokracija se lahko sprevrže v tiranijo, se pravi totalitarizem. To se je zgodilo npr. v Nemčiji, ko so ljudje iz potrebe po močnem Vodji in trdi roki, ki naj ustvari red, izvolili Hitlerja, ki je požgal Rajhstag in uvedel totalitarizem. Posledice poznamo.
Tudi politični razvoj v Evropi je potekal precej podobno kot v Grčiji (Rimu): tu imamo stoletja kraljestva, kraljevine (srednji vek), moderna, ki se začne obračati k antičnim vzorom, pa uvede demokracijo (ob tem države navadno še vedno obdržijo kralja). Religijska podlaga te civilizacije (Zahoda) je krščanstvo, a tudi tu se ponovi zgodba iz antike: iz znanih razlogov (tudi zaradi modernih znanosti) začne vera izginjati, zaradi česar je v zahodnih družbah zavladal nered, posledica pa je zopet izginjanje demokracije, ki je sicer ustavno in formalno zagotovljena, vendar pa je zdrsnila v neko obliko totalitarizma. Realno politično moč imajo neizvoljeni, od ljudi odtujeni centri (predvsem kapitalske in medijske) moči.
Demokratična forma, totalitarna vsebina
Tega pisanja sem se lotil tudi zato, ker je naša generacija priča nečemu edinstvenemu: nastanku nekega čudnega križanca med demokracijo in totalitarizmom. Strukture iz totalitarnega sistema skušajo znotraj formalne demokracije ohranjati svojo Oblast. Pokaže se, kako težko je totalitarizem preobraziti v demokracijo. Neuspela tranzicija, ko finančna oligarhija vlada znotraj formalno demokratičnega sistema. Do tega je prišlo tako v Rusiji kot pri nas. Imamo več strank, politični pluralizem, ve pa se, na kateri strani je večina finančne, s tem pa medijske in politične moči.
Sicer je pa ta situacija dokaj podobna tisti na vsem Zahodu. Osebno jo vidim kot neko logično fazo v razvoju neke (vsake!?) civilizacije, ki ji je po obdobju kraljestev (monarhij) uspelo vzpostaviti demokracijo, a le-ta (kot kaže tudi zgodovina) ne more večno trajati. Dosežki demokracije ( svoboda, pluralizem, a tudi neka znanja) vsebujejo tudi kal njenega zatona, v moderni dobi sta to postali znanost in tehnika. Znanost, ki vodi v ateizem, zaradi tega je zavladal nered, kar otežuje, celo onemogoča delovanje demokracije, in posledica je potem pojav neke »trde roke«, ki s takšno ali drugačno represijo skuša vzpostavljati nek red. Neka oblika totalitarizma, ki pa ga omogoča tudi moderna tehnika, oblast, ki vlada z močjo medijev, vzpostavi se totalna Oblast Kapitala. A vse to me ne preseneča: vsaka civilizacija je kot živ organizem, ki gre skozi različne (in nujne) razvojne faza, in kot vsak organizem se tudi civilizacija stara in nazadnje umre.
Moderna totalitarizem in demokracija: razsvetljenski racionalizem kot politična filozofija za reševanje političnih problemov
Da, v tem vidim še eno slabost (napako) demokracije: demokracijo je uvedlo razsvetljenstvo, ki poveličuje Razum – spet posledica zgledovanja pri Grkih, ki so bili zelo ponosni na svoj Logos – in tudi zato so ustanovitelji prve demokracije. Demokracija je delo človeka, ki je filozofsko (miselno) dovolj zrel, na dovolj visoki ravni.
Zakaj je lahko raba (zgolj) razuma v političnem delovanju slabost? Tu je treba omeniti, da sta tako moderni totalitarizem (komunizem) kot demokracija izšla iz evropske razsvetljenske misli in zato se znotraj obeh uporablja ista (podobna) filozofija (kot miselna matrica), in to je razsvetljenski racionalizem. Filozofija, po kateri je Razum sposoben spoznati resnico in se zato tudi na politični ravni pravilno odločati. To je nek »skupni imenovalec« obojega, razlika med komunizmom in demokracijo je predvsem v tem, da v totalitarizmu pri tem deluje ena stranka (Partija) in zato ena ideologija, v demokraciji pa več strank (ideologij). A demokracija je tudi glede tega (glede sprejemanja političnih odločitev) boljša od totalitarizma: tu sodeluje več strank (in to iz koalicije in opozicije) in nek politični problem se osvetljuje iz več (sicer še vedno ideološko pogojenih) zornih kotov. S tem pride do celovitejšega pogleda na nek problem in s tem do boljših rešitev. Zakaj pa osebno tudi v tem vidim neko napako in zmoto? Ker je pri odločanju nekaj ključnega razumevanje dogajanja (v družbi, državi, na svetu), vsako dogajanje pa je nekaj mnogo preveč kompleksnega, da bi z razumom (z racionalistično filozofijo in racionalističnim znanjem) mogli priti do resnice o njem, se pravi, da se s tem tudi ni mogoče pravilno odločati, se usmerjati. Tako na osebni kot na politični ravni. Politična raven: tu ne poznamo boljšega sistema od demokracije, zato prehoda v naprednejšo civilizacijo ni mogoče izpeljati »sistemsko«. Mislim, da je prehod nujen, a to je mogoče začeti le na ravni posameznika, pri vsakodnevnem odločanju v življenju, množica le-teh pa lahko ustvari neko vedno močnejše družbeno gibanje, kar lahko kasneje izvede premike tudi na politični ravni.
