Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V kampanji zadnjih ameriških volitev ni bilo težko opaziti, da sta nasprotnika eden drugega skušala čim bolj diskreditirati, in da je to v prvem planu, ostalo (kaj bosta naredila za Ameriko) šele v drugem ali tretjem. Posledica polarizacije ameriške družbe, njene hude sedanje razklanosti. In pri tem sta med drugim eden drugega obkladala z ekstremizmom, za Kamalo je bil Trump fašist ali celo kot Hitler, Trump je Kamalo označil za »noro radikalno levičarko«. Jasno, za sabo imamo hude nedavne izkušnje s totalitarizmi, ki so jih postavili radikalno levi in desni, zato označiti nekoga za totalitarca pomeni tudi poskus, ga v očeh množic prikazati kot negativca.
Toda, kaj sta onadva v resnici, demokrata (kar bi v tem sistemu morala biti) ali morda nista? Seveda, oba sta se predstavljala kot demokrata, nasprotnika pa opisovala kot nekoga, ki demokracijo v Ameriki ogroža. Tu se postavlja več vprašanj, npr.: koliko demokracije v ZDA sploh še je? In pri tem se ni mogoče izogniti vtisu, da Trump mnogokrat deluje dokaj avtokratsko. Glede Demokratske stranke (in s tem Kamale) pa je tudi znano, da preko nje delujejo globalisti s totalitarno ideologijo in s ciljem totalne oblasti nad svetom.
Nasprotna ali sorodna sistema?
Demokracija – totalitarizem: kakšen je odnos med obema sistemoma? Navadno se ju obravnava kot nasprotna, a ključen je odgovor na vprašanje, kako postopa s človekom eden, kako drugi sistem, in kaj v končni fazi naredi iz človeških množic.
Ali je človek kot (tudi) politično bitje človek demokracije ali avtokracije?
Kot politično bitje ustvarja in gradi skupnosti, kulturo, civilizacijo, vendar, najstarejše civilizacije na planetu so stare ok. 10 000 let, medtem ko homo sapiens živi na njem že 200 000 let, in ves ta čas je živel v majhnih skupnostih, v hordah in plemenih, ki so jih vodili določeni močni posamezniki, horda pa jim je sledila, iz tega sledi, da je po svojih genih človek bitje avtokracije, potrebuje nekega močnega vodjo, kateremu je pripravljen tudi slepo slediti. Res, vse stare civilizacije so bile to: vodili (upravljali) so jih kralji, vladali so s pomočjo oblastne strukture, ki so jo vzpostavili (kaste vojakov, svečenikov, uradnikov). Demokracija je mlad sistem, in ni slučaj, da so jo iznašli Grki, ki so bili zelo ponosni na svoj »logos«, demokracija je proizvod omikane, miselno (filozofsko) dovolj razvite družbe. A glede na vse skupaj je demokracija krhek sistem, v družbenih krizah, ko z ljudi odpade lak civilizacije in stopi na plan »bitje horde«, kaj hitro zdrsne v totalitarizem. To se je zgodilo npr. v medvojni Nemčiji. Posledica vsega tega je tudi, da je totalitarizem težko preobraziti v demokracijo, čemur smo priča pri nas, v tej naši dolgotrajni, mučni (in neuspeli) tranziciji.
Glede na to, da je v zgodovini prihajalo do vojn med obema sistemoma (in takšna vojna grozi tudi danes), bi ju res morali imeti za nasprotna. Med drugo svetovno vojno je med drugim šlo tudi za spopad med demokracijo in totalitarizmom, in to nasprotje se vzpostavlja tudi danes, v pozni moderni (»os zla« – Rusija, Iran, Kitajska, ki bi najraje uničila »dekadentne« zahodne demokracije). In rusko – ukrajinski konflikt: vzrokov zanj je več, a eden je tudi v tem, da Putin nerad vidi veliko demokratično državo na svojem pragu, iz katere se lahko širi virus demokracije v njegovo avtokracijo.
Toda, ali morda med obema sistemoma ne obstajajo tudi podobnosti in neki skupni imenovalci, saj je oboje vzpostavil človek z istimi temeljnimi biološkimi in psihološkimi danostmi (pogojenostmi)?
Kaj jima je skupno?
Tako moderna demokracija kot totalitarizem sta proizvoda razsvetljenstva, se pravi, da morata imeti marsikaj skupnega, kljub velikim razlikam. Druži ju nasprotje napram predmodernim evropskim političnim ureditvam, ki so bile monarhije. To so bile krščanske države in kralj je bil postavljen takorekoč od samega Boga. S francosko revolucijo pa se zgodi desakralizacija (profanizacija) politične ureditve, in to velja tako za demokracijo kot totalitarizem, ki sta začela zamenjevati monarhije.
Totalitarizem: ena stranka, ena ideologija, en močni Vodja. V tem (en voditelj, stalno na Oblasti) je precej blizu srednjeveškim despotizmom. Vendar ta sistem ne mara več vere (krščanstva) le-to celo preganja, namesto nje vzpostavi Ideologijo, ki naj bi vsebovala vso resnico in prinašala odgovore na vsa vprašanja (je zato »totalitarna«).
Demokracija: več strank, vsaka s svojo ideologijo, ki med sabo tekmujejo na volitvah, boj za oblast je tu boj za glasove volivcev. Prednost demokracije pred totalitarizmom: tu se morajo kandidati na nek način izkazati, da jih volivci sploh opazijo in volijo, in ko so na oblasti, morajo gledati, da bodo delovali v dobro ljudstva, če hočejo biti spet izvoljeni. Demokracija tako predstavlja neko varovalko, preprečuje (pre)hude zlorabe oblasti. In več strank pomeni več ideologij, kar je spet neka prednost, saj se pri razpravah v parlamentu nek politični problem osvetljuje iz več zornih kotov. In vedno je prisotna opozicija, ki vladajočo koalicijo nadzira, ji gleda pod prste.
Vendar pa tako politiki totalitarizma kot demokratično izvoljeni potrebujejo neko ideologijo (miselno matrico), po kateri delujejo, tu pa se pokaže, da imata oba sistema spet marsikaj skupnega, oba ja dalo razsvetljenstvo, zato je v osnovi teh ideologij razsvetljenski racionalizem. Filozofija, po kateri Razum lahko spozna resnico, in s to resnico RAZSVETLI svet. Pri odločanju, na osebni kot politični ravni, je odločilna resnica o dogajanju sveta, in racionalizem izhaja iz teze, da Razum to resnico lahko spozna in se je zato sposoben pravilno odločati, še posebej, če si pomaga še z dosežki Razuma, z naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi. Tu pa sta oba sistema ujetnika neke zmote. Dogajanje sveta kot tudi politični problemi: vse to je mnogo preveč kompleksno, da bi po tej poti mogli do resnice o tem.
V končni fazi je bil zelo podoben tudi dolgoročni učinek obeh sistemov na družbo, na človeka, tako na Vzhodu kot na Zahodu, to so ugotavljali veliki duhovi, ki so ju izkusili: Chomsky, Solženicin, Havel… . Vzrok je v materializmu, ki je bil na Vzhodu precej ideološko vsiljen (marksizem), na Zahodu pa je zavladal potrošniški materializem. Materializem je ljudem povsod odvzel notranjo svobodo, jih na nek način zasužnjil.
Demokracija v pozni moderni
Po zaslugi moderne tehnike (medijev) se je demokracija preobrazila v »medijsko«. Ali je bilo to dobro ali slabo? Dvorezno, mediji po eni strani omogočajo mnogo večjo obveščenost ljudi (volivcev) kot nekoč, slaba plat pa je, da je z njihovo uporabo v sistemu oblast postala privilegij ljudi z dovolj denarja. Mediji namreč zahtevajo denar, zato se bojim, da se je demokracija preobrazila v vladavino Kapitala. Tudi pri nas. Globoka država lahko na ta način vedno znova uspe s prevaro novih obrazov. Opozicija (desnica) premore le peščico medijev, pa še te skuša paradržava s pomočjo levih strank, ki so njeni eksponenti, finančno onemogočiti, jih ukiniti v imenu boja proti sovražnemu govoru, fašizmu ipd.. Gre za bolj formalno demokracijo: znotraj nekega formalno – pravnega okvira delujejo neka omrežja realne politične moči, ki jih z volitvami ni mogoče zamenjati, torej imamo danes opravka z neko obliko totalitarizma.
A tudi v ZDA imajo globoko državo, po mojem jo tam tvorijo predvsem globalisti, ki delujejo preko Demokratske stranke, logično je, da je v zadnji kampanji to stranko oz. Kamalo podpiralo 85% medijev, ki jih imajo večinoma oni. Vendar pa določene okoliščine lahko omogočijo, da mediji množic ne prepričajo več, in takšne okoliščine (inflacija, nasilje migrantov) so se zgodile zdaj v ZDA, zato je Trump zmagal. To pa se je zgodilo tudi po zaslugi novega medija – interneta (omrežje X). Ljudje so tudi zaslutili, da se za Kamalo skrivajo politične elite z ideologijo Kapitala, častilci Denarja, ki jih vsakodnevni problemi »malega človeka« ne zanimajo kaj dosti.
Kaj pa pri nas, ali se morda tudi pri nas na prihodnjih (morda že bližnjih?) volitvah v nekem pogledu lahko ponovi Amerika? Seveda so razmere pri nas precej drugačne, a vseeno je vprašanje, če bo novi »novi obraz« pri volivcih še prijel, kljub medijski podpori, volivci so morda pri tej zadnji (nesposobni) vladi vseeno spregledali, a morebitni desni vladi ne zavidam: soočiti se bo morala s številnimi (tudi namerno nakopičenimi!?) problemi, z reševanjem hude krize podsistemov, o kateri je vlada sicer veliko govorila a bolj malo naredila… . In soočila se bo z medijsko gonjo, s protesti, opozicija ji bo namesto podpore metala polena v kolesje.
Za konec: sedanje stanje v civilizaciji vidim kot nek začaran krog, v katerega se je ujela moderna, bojim se , da se bližamo koncu te dobe.
