Piše: Franc Bešter
Pri moderni znanosti in tehniki gre za razvoj visoko razvitih orodij (VRO), o čemer sem tu že precej pisal. Moj namen v tem članku je opozoriti ne le na to, da ta »napredek« ne bo rešil vseh naših težav (on jih tudi generira!), da ta razvoj ne bo šel nekam v neskončnost, opozoriti predvsem na negativne učinke, slabe posledice za način mišljenja in življenja pripadnikov te civilizacije.
Moderna doba bo nedvomno prišla v zgodovino kot doba, ki je izvedla zadnjo revolucijo v razvoju orodij oz. ki je izpeljala prehod od enostavnih k kompleksnim orodjem. Visoko razvita orodja (VRO). Znanost in tehnika sta, kljub razočaranjem v zadnjem času, še vedno alfa in omega te civilizacije. Ta kultura (Zahoda) je ravno po njihovi zaslugi razširila svoj odločilni vpliv po vsem svetu. Vendar, ta revolucija je zato neogibno povzročila tudi revolucionarne spremembe v načinu mišljenja in življenja ljudi, ki pa niso prinesle samo pozitivnih, koristnih učinkov, ampak tudi škodljive, celo nevarne. In v tem svojem prispevku nameravam opozoriti na le-te, predvsem pa na naslednje: v tem razvoju (zaradi tega razvoja) je človek izgubil vero oz. krščanstvo, ki je religijska podlaga kulture Zahoda, s tem pa tudi vse tisto, kar človeku lahko daje le religija, nikoli pa empirična znanost. In kakor se civilizacija že lep čas razvija enostransko (predvsem v smeri znanosti in tehnike), tako so pripadniki te kulture postali izobraženi in izvežbani enostransko, predvsem v smeri empiričnih, racionalističnih znanj in rokovanja z moderno tehniko. In če je danes ta civilizacija na vseh področjih zašla v takšne ali drugačne krize, je tudi zato – zaradi te enostranosti.
Človek VRO
Znanost za Orodja – znanost o svetu materije. Pri vseh orodjih gre za človekovo delovanje v materialnem svetu in predvsem za zadovoljevanje človekovih telesnih potreb. Delo za telo. In orodja so vedno zgrajena iz snovi, iz materije, in seveda to velja tudi za VRO. Jasno, ko je človek metodo svojih empiričnih ved odkrival nove in nove lastnosti materije in njene prej neznane pojavne oblike, mu je to omogočilo, da je začel ustvarjati, izumljati tudi nova in nova in vedno bolj kompleksna orodja, se pravi moderno tehniko. Posledica vsega tega razvoja je bila, da si je glavo vedno bolj polnil z znanji empiričnih ved, seveda tudi z znanji in spretnostmi, ki jih zahteva izdelava VRO, delo z VRO, življenje z VRO. Vendar, bolj kot je neko znanje zahtevno in bolj kot je tehnika zapletena, več podatkov si mora človek natrpati v glavo, pomeni, da je v to vedno bolj vkalupljen, s tem vedno globlje pogojen, in ta pogojenost ne more imeti samo pozitivnih posledic. Ta način mišljenja, ta znanja – vse to mu omogoča življenje v tej (tehnični) civilizaciji, vendar pa je vse to začelo tudi marsikaj onemogočati. Vse skupaj ga je namreč začelo vedno bolj oddaljevati od spoznavno-miselnega sveta krščanstva, značilnost znanj moderne dobe je, da ta svet ruši, postopno podira in nazadnje dokončno zruši. Tu hočem na kratko prikazati, zakaj.
Svet tehnike – svet orodij. Orodja: za delov materialnem svetu, za zadovoljevanje človekovih telesnih potreb, za večanje udobnosti. Znanost zanje: znanost o materiji, z metodo, kjer so ključne stvari sistematični dvom, merjenje, količine, številke, jezik znakov, kjer se ne verjame v nič, kar ni dokazano in opisano s tem. Vse skupaj seveda zahteva usmerjanje človekove misli in pozornosti k nižjemu in zunanjemu.
Svet vere – svet Duha, ki je ne-snov, delovanje za dušo, z meditacijo in kontemplacijo, se pravi na področju notranjega, ki je glede na snov tudi višje in »zgoraj«. Verjeti v razodeto, ne dvomiti, delo s simboli, do znanja s pomočjo simboličnih besed, ne z znaki kot pri tehno-znanosti.
Vidimo, na osnovi teh osnovnih postavk, da gre za dva nasprotna, prav diametralno nasprotna svetova. Lastnost znanj naše dobe je, da človeka oddaljujejo od krščanstva, povzročajo rušenje te stavbe v njem, če jo ima zgrajeno, in otežujejo njeno izgradnjo, če je nima. Gre pa še za nekaj drugega, za način življenja s tehniko, in tu spet lahko ugotovimo, da se pojavijo velikanska nasprotja. Tehnika je ustvarila potrošniško družbo in civilizacijo materialnih vezanosti, v njej se propagirajo udobnosti, materialno bogastvo, uživanje. Tehnika zahteva denar, čimveč denarja, pojavila se je ljubezen do denarja, prav malikovanje Denarja. Vse to je spet v popolnem nasprotju z načinom življenja, ki ga zahteva krščanstvo, kjer so največje vrline odpoved, ponižnost, uboštvo, ne-navezanost… . Brez tega ni duhovnega življenja. Kar se tiče odnosa med tehno-znanostjo in religijo pa ne gre samo za velika nasprotja, kar se tiče podobe sveta in spoznavne metode, gre tudi zato, da ob terminologiji in načinu mišljenja, kar vse zahtevata učenje te znanosti (razvita tehnika mišljenja!) in delo z moderno tehniko, govorica Svetega pisma in Cerkve zveni še bolj arhaično, torej zastarelo, in razni novi prevodi Svetega pisma tega problema ne bodo odpravili! Velik problem glede tega je npr. že v tem, da jezik znanosti in tehnike gradi na govorici in razumevanju znakov, ki so proizvod človeškega mišljenja, medtem ko so pri veri najpomembnejši simboli, prilike, prispodobe, kar vse je razodeto, torej podarjeno »od zgoraj« in stvar božjega Logosa, ne človeškega. A človek Orodja, ki ne more več »iz svoje kože«, potem pristopa k razumevanju govorice simbolov na enak način kot k znakom, kar je popolnoma zgrešeno in velikanska napaka!
Posledici tega (enostranskega) razvoja naše civilizacije v zadnjih stoletjih sta med drugim racionalizem in materializem naše dobe.
Racionalizem in materializem
Oboje vodi v ateizem, zato je ta »napredek« povzročil zaton krščanstva, s tem zrušenje enega nosilnih stebrov civilizacije. Človek Zahoda je namreč s tem ostal brez dejavnika, ki mu daje povezavo z Metafizičnim in etične temelje. Sicer je pa oboje soodvisno: ni duhovnosti brez moralnosti! Se pravi, človek je ostal brez tega, posledica je opustošenje (puščava) v dušah, tema v njih, lakota duha, in zaradi splošne nemoralnosti se je v tej družbi močno ukoreninil nered. Ta kultura je torej postala kultura kaosa in duhovne smrti. Duhovna smrt: odsotnost slehernega duhovnega (višjega, notranjega) Življenja. Zaradi tega razvoja smo postali skrajno pozunanjeni, izgubili smo vse duhovne vrednote in postali kultura zgolj materialnih vrednot. Pozunanjeni in s temi vrednotami ne opazimo in tudi nismo več sposobni opaziti nekega poraznega notranjega stanja v tej svoji civilizaciji. Pri masovnem pojavu levičarstva, ki še dodatno generira njen propad, gre za pojav množičnega ateizma (brez-boštva), v kar sta ljudi zapeljala racionalizem in modernizem. To levičarstvo se je začelo manifestirati v raznih pojavnih oblikah, najprej kot krvavi, revolucionarni komunizem, kot socializem, in ko je doživel neuspeh, je spremenil način boja za Oblast, v obliki kulturnega marksizma in prebujenstva, kar doživljamo danes. Skupni imenovalec vseh levičarskih gibanj je namen porušenja tradicionalnih temeljev kulture Zahoda, zlasti odprava krščanstva in družine, temu služijo tudi najnovejše, povsem zblojene ideologije kot »teorija spola« in ideologija LGBT, ki skušajo ljudem odvzeti vsako identiteto.
Mladina kot sad kulture Orodja
Kakšna bo ta civilizacija v prihodnosti, je seveda ključno odvisno od ljudi, ki jo bodo gradili, se pravi od današnjih mladih generacij. Kar se tega tiče, pa ne pišem nekaj »na pamet«, ampak na osnovi svojih pedagoških, včasih prav grozljivih izkušenj. Na vzgojo mladih ključno vplivajo starši, družina, ta pa je v mnogočem zgrešena, zavožena, predvsem zaradi brezumnega razvajanja (crkljanja), danes že prignanega do absurda. Kje je vzrok takšne vzgoje?
Takšni, RAZVAJENI otroci so, v to sem trdno prepričan, tudi proizvod te (tehnične) civilizacije. So posledica negativnih učinkov tega razvoja (»napredka«) na naravo in družbo. So posledica izgube smisla (življenja, trpljenja), ki je posledica zrušenja metafizičnih temeljev oz. izgube vere – zaradi moderne (tehno)znanosti in tehnike, se pravi racionalizma in materializma. In so posledica krize okolja, ki jo je povzročila tehnika. K temu bi pa lahko dodali še nova in močna, strahotna orožja, ki jih je le-ta ustvarila. Posledica vsega skupaj je, da se danes otroci rojevajo v svet nesmisla in zelo negotove prihodnosti, zaradi tega se staršem SMILIJO, posledica pa je crkljanje. Torej, takšna mladina: sad znanosti in tehnike.
Vendar, posledice takšne vzgoje so krute, prav katastrofalne. Starši si predstavljajo, da bodo s tem svoje otroke osrečili, a taka vzgoja je zanje v resnici slaba, zanje prav kruta, s tem jih namreč spravijo v nesrečo, vse skupaj npr. povzroča beg v droge. Največja nesreča zanje, to sem pazljivo preučil, je v notranji temi, v kateri živijo, naša doba je postala doba teme in čas lakote – posledica odsotnosti Duha v dušah, gre tudi za suhoto v njih, postali smo pokrajina brez vode, mladi trpijo pomanjkanje duhovnosti, in vsemu temu pravimo danes ODTUJENOST. To zelo slabo stanje duha pa je eden glavnih vzrokov za njihovo destruktivno ponašanje v šoli, tudi za njihovo agresivnost in nasilje, v razredu mnogi delujejo rušilno, mnogo jih je apatičnih, brez interesa za karkoli. Duhovna smrt. Glavni vzrok za to pa vidim v zgrešeni, hiper permisivni vzgoji v družini, s strani staršev.
So pa seveda še drugi vzroki za njihovo nesrečo. Znano je, da so danes mnoge družine neurejene in razbite, otroci iz njih pa prizadeti in nesrečni. Vse skupaj pa je zelo slaba perspektiva za naprej, za družino v prihodnosti, sprašujem se, če bo »klasična« družina sploh še možna. Permisivna vzgoja namreč deluje zelo škodljivo tudi v tej smeri, iz več razlogov, na več načinov. Takšni otroci namreč živijo po načelu vse-dovoljenosti, tudi na področju spolnosti, gredo v to premladi, nezreli, a k temu jih navaja in vzgaja tudi moderna tehnika, poplava pornografije na zaslonih. Vse skupaj je slaba podlaga za družino, poleg tega zaradi velike duhovne slabosti (pomanjkanja volje, potrpežljivosti) niso sposobni vztrajati v resni zvezi, zvestoba jim je nesmisel. Posledica vsega tega je današnja velikanska kriza družine, ki se kaže tudi v tem, da se ljudje sploh nočejo več poročati. Jasno je, da se te razmere v družbi (huda kriza družine, nered, nemoralnosti) potem prenašajo tudi v učilnice, v šolo, in ni težko razumeti, zakaj je le-ta zašla v tako hudo krizo, zakaj tudi manjka učiteljev – ker je s tako mladino nemogoče delati.
Konec moderne?
Tu sem skušal opozoriti na pra-vzroke stanja, v katerega je zašla kulture Zahoda, da gre namreč za negativne učinke znanosti in tehnike na naravo in družbo. Civilizacija se je močno postarala, kot se stara organizem, to se kaže v propadu družine kot osnovne celice družbe, to se kaže v kaosu, razkroju na vseh področjih. Nered kot posledica velikega odpada od vere. A kakor vsak organizem lahko deluje zaradi svoje notranje zgradba, strukturiranosti, neke urejenosti torej, tako tudi organizem vsake družbe (naroda, države, civilizacije) lahko deluje le ob nekem notranjem redu. In če smo danes priča razpadanju podsistemov v kulturi Zahoda in zaostrenim razmeram tudi pri nas, odraz česar so sedanje stavke, je vse to posledica nereda in moralnega razkroja. Osebno vidim vse skupaj kot zadnji stadij zatona moderne dobe, le-ta se je začel v začetku prejšnjega stoletja, od tedaj dalje civilizacija doživlja zaporedne zlome, zlom se enkrat pokaže kot svetovna vojna, drugič kot komunistična revolucija, tretjič kot spolna revolucija, potem kot pojav zmotnih ideologij (razne oblike marksizma, prebujenstvo, globalizem, LGBT…). Zadnja leta se krize vrstijo prav po tekočem traku (finančna, migrantska, koronska, podnebna…). Osebno zato mislim, da moramo začeti misliti na novo obliko civilizacije, ki ne bo gradila samo na Orodjih in Znanosti zanje, ampak še na kakšnih drugih znanjih, na neki bistveno drugačni filozofiji, vrednotah, ciljih. Predvsem mislim, da se človek prihodnosti mora notranje izgraditi še v kakšni drugi smeri – da ne bo samo človek tehno-znanosti in Orodij, da bo npr. opremljen še z znanjem za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in z znanostjo za pravilno odločanje pri delovanju na tem odru sveta. Kar pa bo zahtevalo radikalno preobrazbo načina mišljenja in življenja. Na kaj takega pa so ljudje, vsaj bolj množično, pripravljeni šele, če jih kakšna stvar dovolj močno pritisne. Zato mislim, da utegnejo biti razne krize in katastrofe, ki bodo neizbežno še prihajale, tisti dejavnik, ki nas bo prebudil iz sedanje »kulturne hipnoze«.
