9.1 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

(PISMO BRALCA) Čas pride…

Piše: Mirko Macher

Pomenljive besede, ki jih je izrekel Gorazd Pučnik na novogoriških večerih, na predstavitvi  Zbornika o dr. Jožetu Pučniku, o svojem očetu Jožetu, mi odzvanjajo v glavi in me spominjajo na edino srečanje z Njim.

Najprej naj poudarim, kar se je ujelo v moje spominske celice, saj Pučnika, očeta ali sina, ni lahko dojemati. Njune besede so pod površjem, v bistvu se skrivajo, da jih ne ujame nepridiprav in zlorabi za ovadbo, diskvalifikacijo, bognedaj …

Gorazd je možakar, ki ga srečujem ob robu srečanj posvečenih njegovemu očetu, skromen, nezgovoren, pomirjujoč, skratka samosvoj karakter.

Na goriškem večeru je govoril o očetovem karakterju, o njegovi premočrtnosti, tudi o slabostih, ki jih je imel, saj je bil zaupljiv človek, odprt in globok v razmisleku. Ne, ne želim povzemati Gorazdovih misli, res mnogokrat sem ga srečal, enkrat celo Jožetovega vnuka, v vseh pogledih izjemnega fanta, gimnazijca, s katerim sem spregovoril nekaj stavkov, celo nekje imam njegovo telefonsko … Mimo Gorazdove konstelacije, da je bil oče zgled v družini, ki je bila njegovo politično pribežališče, kadar ni bil v političnem zaporu, in kjer se je govorilo le o politiki …, čeprav otroci nismo razumeli nič. Bil je zgleden v vsem in vredno mu je bilo slediti. Ko nazadnje zareže z Jožetovimi besedami, kar nekoliko zmrazi poslušalstvo: Čas pride …, čas pride, …

ČAS PRIDE!

Dr. Jože Pučnik, je zame, od kar sem prvič slišal zanj, pomenil nekaj Nadstvarnega, nekaj kar sem lahko doživel tudi osebno.

Anekdoto sem povedal na tem novogoriškem srečanju v mikrofon tako, da sem se najprej predstavil, kdo sem in da želim deliti trenutek srečanja z Njim daljnega leta 2000, tik pred državnozborskimi volitvami 2000. Ta dan se je obhajal desetletni jubilej DEMOS-a v kinu Šiška v Ljubljani. Na vhodu v dvorano se je pojavil On, v soju luči je njegova silhueta zažarela kot nesnovno bitje. Pučnik! Dvorana, ki je bila nabito polna je vzvalovila, vročina, ki je puhtela v zrak je napolnila dvorano. Na odru so se izmenjavali govorniki. Med njimi sem bil predviden tudi sam, kot predsednik Demokratske stranke Slovenije-DSS. Vem le, da sem bil zelo na trnjih. Prvič zato, ker sem imel ta dan pred seboj še dolgo pot v Prekmurje, na shod članstva, in se mi je zelo mudilo, in drugič, ker sem v glavi premleval kaj bom govoril, bil sem poln samega sebe, bal sem se že da me bo odneslo pod strop. In čakam da pride trenutek, in čakam … Naposled Janez, ki je vodil omizje, napove govornika: Borut Pahor, Social demokrati! V meni se je podrl svet, razočaranje je bilo veliko, saj sem si od svojega nastopa obetal veliko, prvo resno predstavitev stranke po zamenjavi Peršaka na čelu, prvič pred slovenskimi mediji, javnostjo. Nič od tega! Pahor, ki je v svojem slogu pohitel po stopnicah proti odru, se je spotaknil, … komaj še ujel … Srečno!

Pahor je imel očitno za množice sprejemljiv govor, saj je požel gromek aplavz. Uspeh na celi črti.

No, jaz, razočaran sem med odmorom stopil do voditelja Podobnika in ga vprašal, kaj je z mojim nastopom. O joj, joj, kako sem mogel pozabiti, takoj po odmoru vas bomo najavili …. Velike pozornosti razgovoru na odru nista namenjala Pučnik in Peterle, ki sta stala ob strani in kramljala ter škilila proti nama. Moj odgovor Podobniku je bil kratek: Žal moram takoj oditi, ker sem že zelo pozen, mudi se mi na srečanje v Prekmurje. Preden sem odšel z odra sem se porokoval s Peterletom in Pučnikom, in si mislil: Da, kakšna sreča, srečal sem Njega.

Toliko o tem. Kaj bi bilo, če bi bilo, pa je itak vprašanje za vedeževalce.

Mag. Mirko Macher. z.r.

Radovljica

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine