Piše: Rajko Topolovec
Ko odprem kakšen bolj desni ali manj pluralni medij, »mi pade iz njega Masleševa diploma«! Pa to še ne bi bilo nekaj posebnega (saj »kupljenih« diplom je pri nas veliko), če se ta diploma ne bi glasila na osebo z visoko sodno močjo naše sodne veje oblasti!
Sicer pa se je pri nas kupovanje vsakršnih diplom, kot se spomnim, začelo v samoupravnem socializmu prejšnjega stoletja, in se je praktično nadaljevalo kot korupcija in tudi klientelizem v vseh naših levih vladavinah v postkomunizmu. Pri tem naj še omenim, da so pri tem poslu bili največji in so še največji »frajerji« oziroma iznajdljivci tisti mojstri, ki so si diplome kupovali z našim denarjem (z denarjem ustanov, kjer so delali) in ne s svojim (iz lastne denarnice).
Seveda so goljufi tudi tisti, ki so kupčijo omogočili. Nekaj (za vzorec) so jih pri nas zalotili in še več na Hrvaškem, saj rek pravi, »da je enako kriv tudi tisti, ki drži vrečo«.
Raziskave o resničnosti te zadeve, ki sega skoraj pol stoletja nazaj, pa niso tako enostavne, da bi jo ignorirali oziroma čeznjo kar zamahnil z roko, saj gospod Masleša še vedno zaseda najvišje funkcije našega sodstva.
Po odkritju o njegovi vprašljivi diplomi s pomočjo domnevnih sošolcev oziroma nesošolcev v Sarajevu iz Srbije, so zadevo prevzeli naši raziskovalni novinarji in foreziki, ki ugotavljajo, da je prikazana »skrivnostna diploma« iz leta 1975 lažna in celo napisana v pisavi Worda, kateri leta 1975 še ni obstajal.
In če še malo brskam po legaliteti drugih uradnih listin iz komunizma in postkomunizma, kot recimo o kupljenih vozniških dovoljenjih, lažnih tehničnih pregledih vozil, ponaredkih uradnih listin, je moč reči, da je nekoč bilo za »nekatere« vse bolj po domače!
Kot še tudi pomnim in zato rečem, da v komunizmu nismo imeli nobenih poštenih volitev. Še najmanj poštenosti pa je bilo pri naših prvih volitvah – v ustavodajno skupščino Jugoslavije -, ki so bile na Martinovo nedeljo l. 1945, ko so se volilne kroglice tudi poslušale in na koncu še po »potrebi« presipale. Povsod se je že pred volitvami vedelo, kdo bo zmagovalec. Pomembna je bila le udeležba na volitvah in tudi na raznih referendumih. Črna pika za neudeležbo je lahko pomenila nevšečnost v službi. Volitve so torej pomenile discipliniranje državljanov!
Rajko Topolovec, Ptuj
