Piše: mag. Mirko Macher, Radovljica
Spet smo tukaj! V spoštljivi sveti tišini in petju zvonov se začenja spomin na zamolčane žrtve komunizma, ki jim oblast odreka pravico do groba in s tem Slovenijo potiska iz civilizacije,” je sporočil dr. Jože Možina ob dnevu spomina na množične poboje Slovenk in Slovencev, v Ljubljani, 16. maja 2024, leto dni po ukinitvi spomina na povojne, komunistične žrtve v Sloveniji.
Bolečina, o kateri piše grški tragedik, Euripides, v žalni igri Bratski spor (izvirnik: Phoinissai, 410 BC), se odvija na slovenskih tleh od konca druge svetovne vojne, v katero je bil slovenski narod porinjen brez svoje volje, in ne pojenja. Vedno znova potomci morilcev podpihujejo sovraštvo med brati in sestrami slovenske krvi.
Zakaj?
Antigona je za ljubezen do svojega mrtvega brata, za pravico do pokopa, za ponos, dala življenje, najdragocenejšo stvar, ki jo ima človek.
Kaj se dogaja v Moji deželi, v Sloveniji?
Ne želim razvleči nekaj, kar je naravno, kar naredi vsaka plemenita žival s poginulim članom zaroda.
Osebno. Leta 1957 je moj oče rano zjutraj odšel od doma. Spominjam se, bil sem triletnik v naročju matere, ko oče, že oddaljen od doma, zakliče materi: Če me ne bo, me ne čakaj, …
Kmalu se je odvila drama, za katero ni smel vedeti nihče, niti mati, kaj šele petorica otročičev med 1. in 7. letom starosti, ki so se komaj zavedli življenja …
Raziskal sem primer, kolikor se je dalo, pisal in klical na državne institucije, saj nikjer nisem dobil kakršne koli zabeležke iz tistega usodnega jutra. Prepričan sem, da je šlo za podel in zahrbten umor, nikjer zabeležen, niti ne v črni kroniki. Vem tudi za morilca, prijavil sem ga na kriminaliteto Kranj, na tožilstvo .., ker zločin ne zastara, pa nič. Materi in nam otrokom so o vzroku lagali, saj so nas z lažjo hoteli potolažiti, moji bratje in sestra so se sprijaznili …
Oče, Ciril Macher (1921-1957), vrtnarski mojster, med vojno nemški mobiliziranec, po dezertiranju in prebegu v Kokrški odred, žrtev povojnega nasilja, je bil pokopan. Zbiranje ogromne množice pogrebnikov pred hišo v Radovljici sem opazoval iz maminega naročja. Bil je veličasten pogreb, pa vendar, pogreb v posmeh vseh zavedenih, zavit v perfidno prevaro.
Po tisočletjih, stoletjih, desetletjih osamosvojitve slovenskega naroda, se na slovenskih tleh, v času združevanja evropskih narodov, ponavlja nečloveška tragedija, ne pomagajo dokazovanja, pričevanja, arheološki izkopi, artefakti zločina. Slovenska mladež, ki se diči s poslanskimi mandati je uzurpirala ustavne pravice ljudstva, ki jih je izvolilo, … še več ponovno in ponovno hodijo na volitve po večno pravico čuvarjev morilcev in pravice do pokopa neimenovanih umorjencev.
Zakaj, gospod dr. Golob izpod Sabotina, izpod krvavega hriba, kjer domuje Vaš večni Tito, morilec cveta slovenske mladosti, se priklanjaš do tal zločinom nad sonarodnjaki, zakaj ne dovoliš pokopa?
