Piše: Frančiška Buttolo
Erikine medijske besede mičejo, komunistični zgledi Kovačeve vlečejo, komunisti pa mučijo in ubijajo ali zakaj me je strah Golobove vlade.
Ko poslušamo, kako močan vpliv imajo na volivce mediji, prevečkrat pozabljamo, da so odšli letos na volitve, da bi dobili natanko takšno oblast, kakršno si želijo, številni volivci, ki po padcu Jugoslavije večinoma niso volili, tisti, ki le redko poslušajo medijska poročila, ki so že skoraj povsem izgubili vero, da bo še kdaj vsaj približno tako, kot je bilo v Jugoslaviji, seveda v Titovi, ne pa po njegovi smrti.
Navsezadnje, najvplivnejši mediji so želje teh ljudi res poznali, ampak zaradi strahu pred prehudo kritiko desnice, pa pred njihovimi dokazi o dobesedno krvavem komunizmu v Jugoslaviji, so ti mediji komaj razumljivo nekaj momljali o pravicah vseh, da so na kateremkoli strokovnem položaju, tudi v politiki. Pač pa so komunistični aktivisti po vseh gostilnah ali kafičih trobezljali, da morajo v pravni komunistični državi vladati vsi, tako kot mora iz vseh pip teči čista voda vsem ljudem. To, to po gostilnah, to se je res prijelo.
Kovačev in kovačic prihodnosti slovenske države ne zanimajo odtenki socializma, o katerih blodijo mediji, temveč prava komunistična praksa. Štiri leta bodo potrebovali za obnovitev kardeljanstva, predvsem z “denacifikacijo” po Putinovo, še štiri pa za dokončanje procesa ob vrnitvi Slovenije iz zanikrne kapitalistične v vodilno državo tretjega sveta,predvsem pa Balkana, kot v Titovih časih.
Zato so, zlasti osrednji mediji, še posebno z osebami, kakršna je naša rdeča Erika, samo delno vplivali na zmago levice, bolj ali manj po Titovo komunistične. Naj mimogrede omenimo, da imamo tudi v Sloveniji z Erikami velik križ, ne le v Nemčiji, kjer je njihova “Erika” (po begu iz Zahodne Nemčije v Vzhodno in nato spet nazaj) opravila najbolj umazano delo, tisto namreč, ki je omogočilo Putin, da se po koncu “denacifikacije” v Ukrajini lahko veseli zmage in bogatega plena. Pridobil je veliko ozemlja, na njem pa veliko rud, žitnih polj in žitnic, strateško pomembnih pristanišč. Še največ pa je pridobil političnega “rešpeketa” do Rusije kot velesile, še zlasti v OZN in ZDA, ki so vse polulane zaradi hitrega vzpona Kitajske, tretje, zelo nevarne velesile, resnično zelo nevarne.
Tudi pri nas je šlo na zadnjih volitvah spet vse kot po maslu, čisto po Putinovo. Razlika je le v tem, da smo v Sloveniji napadli sami sebe. Pač po stari navadi. Besede medijev – zlasti o človekovih pravicah – “mičejo”, Titovi zgledi, na primer, da nihče ne sme imeti veliko več kot sosed, razen v primeru, ko je ta pomemben komunistični funkcionar ali agent udbe, pa “vlečejo”. Tako je bilo in tako mora biti.Takšna je prava Slovenija, Titova Slovenija. Amen.
Zdaj, po volitvah, se želje levega dela volilnega telesa prav lepo uresničujejo. Nikakršnih bleščečih strokovnjakov z mednarodno priznanimi rezultati dela. Pomembno je, da so naši, preprosti ljudje, ki pa imajo naravno inteligenco, s katero so si pridobili ime in imetje. Ljudje, ki v gostilni znajo povedati kak dober vic, pa ljudje, ki jim iz različnih državnih pip “dnar” kar teče v njihovo podjetje (največkrat pa v resnici državno, a to naj nikogar ne zanima). Tako ga lahko vodijo brez skoraj vsakršne ustrezne izobrazbe, zelo socialno in tudi pravično. So tudi izjeme. A zelo redke. (Kadar kak znanstvenik iz kakršnegakoli razloga na svoji karierni poti omaga.)
Seveda pa je praktično pol slovenskih volivcev takšnemu socialnemu redu nasprotovalo. Takoj so bili razglašeni za “naciste”. Takoj so jim v ljudskih – komunističnih – sodiščih napovedali hitre ljudske sodbe (brez sojenja). Po Titovem zgledu. Zato je bolje dati mir, se klanjati novi oblasti in molčati.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
