V petek šel sem le slučajno mimo,
ko potegnejo me v vrvež mestni,
mislil sem, da burkeži pocestni
popestrujejo poletno klimo.
Me potegne val in, glej, s pedala
eden njih me tisti hip zaskoči,
bil nekakšen glas mijavkajoči
tisto je, prav smešna z njim zijala.
Ali sem rumen, nekdo me vpraša
in potem pod rebra besno sune,
vpraša, ali z meseca sem, z lune,
in pa, kaj me v tisto smer prinaša.
Tulež zgolj se okrog mene širi,
nekaj prepoznam celo obrazov,
ne, ne bom ponavljal njih izrazov
in postavljanja na noge štiri.
Kar sem videl, hotel pozabiti
isti hip bi, a to ni mogoče,
ko samo pomislim, mi je vroče,
s kakšnimi sem moral skupaj biti.
Kje sem bil? Mar nisem še povedal?
Na državno sem zašel proslavo,
na alternativno, skratka pravo,
ne da bi se tega sploh zavedal.
In še kraj povem naj, da bo bolje?
Je bilo v prestolnici države,
le da mislil sem, da bil med prave
sem zablodil v kvart z imenom Polje.
