Toliko že o Ostržku vemo,
toliko pripovedi je znanih,
sodi se ga vedno po dejanjih,
vse ubrano je na isto temo.
Grča najprej, grčavo poleno,
se kot lutka dolgo le obnaša,
končno sebe samega prekaša,
učloveči bitje se leseno.
Dolga pot je sicer do človeka,
škoda povzročena neizmerna,
mojster Pepe, uboga duša verna,
za polenom ves obupan teka.
Da je trajalo kar štiri leta,
tega ni povedal nam Collodi,
pustil bralce svoje je v zablodi,
štiri leta od življenja vzeta.
Toliko že vemo o Ostržku,
da se pravljicam več ne naseda,
naš Ostržek mirnega pogleda
v kotu bo končal, tam pri zavržku.
Iz polena v svetu žal realnem
človek ne nastane miroljuben,
cerov les za to je stvar poguben,
funkcionira v svetu le banalnem.
Ah, ne veste, kaj je cerovina?
Iz družine bukev les drevesa,
pa je škoda tinte zanj, peresa,
cerov je Ostržek zgodovina.
