Je levak po rojstvu in po duši,
z levo piše, z levo se pretepa,
z levo vrata tujcem rad odklepa,
z levo sproti vse zgrajeno ruši.
Je levak in tista desetina,
ki kot on se takšna je rodila,
vse na svetu rada bi storila,
da bi vse bilo vsaj kot sredina.
Vsaj na videz ne na levi čisto,
ne bi sicer delali z levico,
bi pa kar odsekali desnico,
ta jih moti, no, saj to je tisto.
Venomer desnico bi učila,
kakšna naj bo, če že mora biti,
levemu ji zgledu je slediti,
leva zanjo nujna so merila.
Z desne vse na levo se prestavi,
to levakovo je poželenje,
desna ga jezi že vse življenje,
več ne ve, kako naj jo ustavi.
Zaskrbljen je hkrati, saj levica
zlahka ta pregovor uresniči,
mož dveh levih rok da vse izniči,
nujna mu za delo je desnica.
Se desničar končno vendar vpraša,
kaj si misli ta levak prismojen,
da je zanj skrojen ves svet, usojen,
kdo bedaka tega naj prenaša.
Ni rešitev sicer takšna trajna,
je pa nujno, kot se zdi, potrebna,
da levica malce bo prisebna,
nauči jo le desnica skrajna.
