Piše: Jožef Praprotnik
Naj vendarle takoj na začetku napišem, da sprejemam različnost, da sem proti vsakršnem nasilju in da sem se tudi sam malodane celo življenje upiral krivicam, predvsem prizadejanim drugim. Zato nikakor ne nasprotujem manifestacijam homoseksualcev, torej njihovim paradam, pohodom za svoje pravice.
In vendar je pri tem njihovem boju nekaj motečega, zato tudi to iskreno pisanje. V slovenskem pravopisu najdem razlago besede paradoks kot nepričakovano, presenetljivo, osupljivo ter celo brezglavo, nespametno trditev. In zdaj prihajam k bistvu tega zapisa. Moteča ni parada, ampak ponos, ki v njihovem primeru deluje paradoksalno. Ponos razumem namreč kot nekaj posnemanja vrednega, kot nekaj po čemer naj bi se zgledovali, kot nekaj, k čemer bi si prizadevali, kar bi bil naš cilj. In ker parade ponosa organizirajo predvsem homoseksualci (tudi druge skupine), naj bi bil to nek skupni cilj. Od tu naprej pišem o domnevnem, hipotetičnem svetu.
Koliko časa bi še obstojalo življenje na Zemlji, če bi se po nas – najrazvitejših živih bitjih – zgledovale tudi živali in rastline in bi postale »ponosne«, se pravi homoseksualne ? Kakšna bi zgledala naša, zdaj zelena pokrajina čez eno leto, če bi travice, deteljice, zvončki in trobentice, pa jablane in hruške ter smreke in macesni postali »ponosni« in če bi takšni postali tudi črički in murnčki, mravljice in čebelice, ptički in ribice, kužki in muce, konji in krave…In če bi postal »ponosen« v morju plankton in v zemlji bakterije in v zraku bacili. Zemlja bi prej kot čez leto dni izgledala pusta kot Luna ali Mars. Zemlja bi bil »ponosen« , toda mrtev planet, brez heteroseksualcev, brez homoseksualnih punc in pobov in tudi drugih, brez jutranjega žgolenja ptičkov in popoldanskega prepevanja čričkov in škržatov. Še Sahara je danes bolj živa, kot bi bil ta »ponosni« svet.
To je sicer skrajni pogled na ta paradoks. Parade ponosa so se porodile zaradi njihove sprejemljive drugačnosti. Toda drugačnih, takšnih, ki odstopamo od povprečja, nas je še mnogo: kratkovidni, slepi, gluhi, ploskonogi (platfusarji), grbavi, oksasti, škilasti, debelušni, suhljati, jecljajoči…Človeštvo bi takorekoč lahko vsak dan »ponosno« paradiralo, saj so pripomb, spotikanj, zafrkavanja, kot tudi težav pri zaposlovanju, uveljavljanju, skratka življenju, deležni tudi ti.
Kaj torej ? Parade da, »ponos« pa naj naši dragi drugačneži zamenjajo s čim ustreznejšim. Ali naj bom tudi jaz ponosen na to, da nimam več svojih zob, da mi le nekaj centimetrčkov manjka do dveh metrčkov, da imam dioptrijo -4,5 in da sem že rahlo naglušen ???
