Piše: Zvjezdan Radonjić
V Demokraciji št. 40 z dne 6.10. ste objavili kolumno o Irankah na čelu borbe proti diktaturi. Lepo je sicer, da nas skrbi za pravice žena v tem režimu, kakršen pač je, ter o njega notranji diktaturi, ki jo k sreči trenutno omejujejo, za razliko od nas in naših zaveznikov, zgolj na lasten prostor. Lepo, da nas skrbi za (ne)svobodno nošo zar, hidžabov in ostalih naglavnih pripomočkov, zaradi katerih se mi več ne ljubi hoditi po slovenskih mestih. Avtorica (ime katere iz ideološke solidarnosti ne bom navedel) se med drugim obregne ob pranje denarja, trgovanje z orožjem etc. Kot se spodobi za avtorje te vrste se zgodovina prične danes.
Toda »zahodna skupnost« leta 1993 tudi preko Slovenije in Hrvaške te iste mudžahide prevažala na bojišča v BiH, skupaj z orožjem, kljub temu, da resolucija OZN tega ni dovoljevala. Znotraj ene izmed črnih operacij obveščevalnih služb »zahodne skupnosti« je Hasan Čengić iz demokratične muslimanske BiH alianse s potovalkami polnimi gotovine štirikratno preplačeval orožje po Sloveniji. Orožje, ki je spremljalo iranske gardiste na BiH bojišča. Avtorice prispevka zadeva ni zmotila. V svobodnem delu sveta (svobodnem od EU in zveze NATO) je, kot znamenita vietnamska fotografija o zjokani deklici, krožil posnetek glave srbskega vojaka, predhodno ločene od telesa, v rokah iranskega borca za islamsko revolucijo; z glavami krščanov, to je Srbov in Hrvatov, so radi igrali nogomet. Imel sem žalostno čast govoriti s častnikom vojske Republike Srpske, ki so ga terenski izvajalci del avstro-ogrske kolonialne uprave obsodili na 21 let islamskih BiH kazamatov, samo in le zato, ker je na Kupresu poveljeval enotam, ki so branile srbske vasi pred iranskimi gardisti. Povedal mi je, in sicer pomladi 2017, ko sem ga obiskal v zaporu, da so Iranci neverjetni borci; čeprav so se najbrž prvič borili v pogojih gosto obraslih hribov (za razliko od njihovih puščav in golih pokrajin), so se nadpovprečno hitro prilagajali razmeram, jim ogrožali položaje dosti bolj od avtohtonih, okolja vajenih Muslimanov. Celo vdrli so v nekaj vasic zaledja, na porcijo nogometa, prebili do tedaj nepredorne srbske položaje vrh Kupresa, prodrli vse do Blagaja, od koder so se umaknili na izrecno zahtevo zahodnih sil, sicer bi najbrž odigrali nogometno tekmo tudi v Šipovu, morda še naprej. Bral sem poročila hrvaških braniteljev Žepč, ki se ne razlikujejo od povedanega mi iz ust srbskega poveljnika.
Mislim, da bi bilo dosti bolj predmetno, če bi se avtorica ozrla na »tista leta«, namesto da nas maltretira z notranjimi procesi v državi, iz katere so preko Slovenije trumoma drli na BiH bojišča, na nogometne priprave. Zna se nam zgoditi obrat vojne sreče, da pri nas že prebežniško navzoči iranski gardisti po nalogu »zahodne skupnosti« sezujejo superge, se lotijo nogometa v vojaški opravi, ko bo za analize pravih tem prepozno; čas je sedaj.
Zvjezdan Radonjić, Domžale
