Zavedam se, komu pišem, še bolj pa se zavedam moči slovenskega pravnega aparata, ki še vedno ni ugotovil krivde za povojne poboje niti enega samega politika iz slovenske in jugoslovanske vlade. Sprava po slovensko pomeni, da 50 let iz strahu pred partijo vsi molčijo, ker bi jih drugače zaprli (celo pogubili!), nato še petdeset let molčiš, čeprav se ti ne zdi prav, da morilcev sodišče ni niti odkrilo, kaj šele obsodilo, nato pa vse tiste, ki nasprotujejo novi prevladi komunizma, tokrat globalnega, ki se počasi, počasi le bliža trenutku, ko bo odkrito priznal, da so nekatere čudaške človekove pravice (npr. ta, da si nekatere ženske odrežejo prsi, druge pa si nadenejo umetne penise – kot sem videla v nekem švedskem filmu–, da bi bile čim bolj podobne svoji bolni podobi nekakšnega xy spola (še posebno zaželenega na visokih mestih v kulturi – gospa v filmu je bila direktorica v neki filmski družbi). Vsa ta mavrična paleta človekovih pravic pa ni nič drugega kot način, da si levica pridobi čim več podpornikov, v ZDA so šli nekateri tako daleč, da so si prizadevali za to, da bi se celo množični morilci lahk0o svobodno gibali. Seveda sodi v to mavrico tudi simpatija do večmiljonskega (morda celo milijardnega) novega prebivalstva v zahodnem – kapitalističnem – svetu.
Vsakršno nasprotovanje komunističnemu globalizmu postaja za posamezne države in njihove državljane iz dneva v dan bolj usodno. Žal, čeprav se sama zavzemam za popolno enakopravnost žensk, so za ta gnusna politična prizadevanja v veliki meri odgovorne prav tri najmočnejše ženske v svetovni politiki in financah: Legardova (najbolj, z njo pa predsednik Macron), Merklova (njena vzora sta Katarina Velika oz. Stalin, saj sem brala, da ima sliko te ruske cesarice celo na svoji pisalni mizi) in Hitler (kar prikriva, a ima enake sanje o veliki Nemčiji brez mej kot on, ko hrepeni po nemški EU) in Mogherini, svečenica komunističnega globalizma v EU
Na koncu se nujno moramo vprašati nekaj strašnega: ali je skoraj štirideset procentov udeležencev volitev v državni zbor, ki so volili »skrajne« stranke (vodijo jih Janša, Jelinčič in Mesec), obsojenih na usodo tako imenovanih pripadnikov fašizma, nacizma in pozneje – po letu 1947 – stalinizma (da bi si Tito zagotovil absolutno oblast, kot so ugotovili številni zgodovinarji).
Ni malo znakov, da bi bilo tako. Gotovo pa je nekaj, odstranjenih bo toliko,kolikor bo potrebno, da bodo globalni komunist lahko v miru in udobno vladali.
To smešno govoričenje o novi slovenski dolomitski koaliciji (Kocbek je bil pri katolikih glavni), da so v njej zbrane sredinske stranke, pa kaže samo na veliko veličastno izprijeno SD, pod vodstvom železne roke slovenske udbomafije, ki je učinkovito zavedal naivnega gospod Mesca, remalo seznanjenega s Titovimi povojnih pobojev svojih najožjih sodelavcev.
Tako se to dela!
Kaj pa slovenska inteligenca? O, ni je malo, ampak Tito je vedno poudarjal, da ima on svojo inteligenco. Videli smo, kakšno.
Kaj storiti?
Karkoli. Kjer je volja, je tudi pot.
Opozicija v parlamentu gotovo nima nikakršnega razloga, da bi se čudila visokim političnim sposobnostim gospoda Šarca. Resno pa MORA UPOŠTEVATI MARKSISTIČNO GENIALNOST GOSPODA KUČANA, VSAJ TAKO RESNO, KOT JO JE UPOŠTEVAL GOSPOD NOTRANJI MINISTER IN NARODNI HEROJ IVAN MAČEK MATIJA.
Frančiška (Franca) Buttolo, Ljubljana
