22.6 C
Ljubljana
sobota, 18 maja, 2024

Odločanje in videnja

Piše: Franc Bešter

Tu imam v mislih predvsem nočna videnja, videnja v sanjah, v katerih (edino!?) lahko gledamo konkretne dogodke, z vsem, kar jih gradi (osebe, stvari…), in skoznje spoznavamo resnico o tem. Gre za t. i. lucidne (jasnovidne) sanje, ki se bistveno razlikujejo od običajnih. In tu nameravam nakazati nujnost nekega miselnega (spoznavnega) prehoda (preboja), kar se tiče poti do resnice in načina spoznavanja stvari, in načina odločanja – s pomočjo Duha oz. tistega, kar prihaja od Duha, in sem sodijo tudi videnja: videnje nastane, ko se Duh sreča z našo dušo. Moderna doba je namreč mrtva in nujen je prehod v po-moderno, zanjo so potrebna neka nova znanja in nova filozofija, in sem spadajo tudi videnja, odpiranje človekovega pogleda (njegove duše) v to višjo stvarnost bo nekaj bistvenega za novo paradigmo, podobno kot je moderno dobo v veliki meri ustvarilo raziskovanje perspektive in treh dimenzij. Revolucija v razvoju orodij (VRO) zahteva tudi revolucijo v načinu odločanja.

Velike razlike med srednjim vekom in moderno dobo

V zvezi s tem sem tu že marsikaj napisal, zato bi določene nujne stvari samo še na kratko ponovil.

Temeljna knjiga srednjega veka je Sveto pismo, v njem je človek iskal (našel) odgovore na vsa vprašanja, celo na tista o svetu in človeku, na katera ta knjiga nima namena odgovarjati, vsaj ne naravnost, in si je zato razne stvari razlagal zelo dobesedno (odtod tudi geocentrična vizija sveta). Človeška družba te dobe je predvsem poljedelska, velika večina zato živi na podeželju in v stalnem dnevnem stiku z naravo, v mestih so predvsem obrtniki in trgovci. Pripadnost Cerkvi je samoumevna, in etika je v tej dobi nekaj ključnega, najpomembnejšega. V zavesti ljudi je Bog vedno prisoten, svet je poln Boga, a tudi angelov in demonov, čarovnic in bajeslovnih bitij.

V renesansi, ki je prehod iz srednjega v novi vek, pa se zgodijo neki globinski, usodni premiki v zavesti zahodnega človeka: takrat so bili položeni temelji za razvoj tiste znanosti, ki je ustvarila moderno dobo. Sem sodijo predvsem odpiranje človekovega pogleda v tretjo dimenzijo (perspektiva), obračanje k zunanjemu (materialnemu) in revolucionarno nov pristop k temu svetu – z metodo merjenja. V naslednjih stoletjih je sledil nagel razvoj te nove znanosti in tehnike, temelječe na njenih odkritjih, in v 20. stoletju je ta civilizacija (Zahod) postala predvsem kultura Znanosti in Tehnike. In temu ustrezne so bile tudi velikanske spremembe v načinu mišljenja in načinu življenja ljudi. Situacija je v mnogočem povsem nasprotna tisti v srednjem veku: danes večina ljudi živi v mestih (tudi v velemestih s po 20 in več milijoni!), kamor jih je skoncentrirala industrija (VRO!), in človek te dobe je izgubil vero, krščanstvo je doživelo nagel zaton. Mnogim je nova religija postala Znanost, in Tehnika je močno ojačala pomen Denarja v tej kulturi, ta doba je iznašla banke, ki so postale nekakšni templji, in mnogi so do Tehnike in Denarja zavzeli prav malikovalski odnos.

Velike spremembe v okolju, v katerem se je treba odločati
VRO so ustvarila okolje umetne narave (medtem ko so pravo naravo že v veliki meri uničila!), človek te dobe je izgubil stik z resnično naravo. To umetno naravo navadno ustvarjajo v nebo kipeče stolpnice, mnogopasovne avtoceste in reke avtomobilov na njih, to okolje nadalje gradijo dosežki digitalne tehnike, dogajanje na ekranih, na večjih in manjših zaslonih – potopljenost v virtualno realnost. Človek te dobe je zaradi znanj, na katerih vse to temelji, izgubil vero – racionalizem vodi v ateizem, a tudi zaradi načina življenja, ki ga je omogočila (povzročila) tehnika (materializem). Posledica je izguba dejavnika, ki naj ustvarja urejeno družbo, posledica pa je življenje sredi kaosa. In izguba dejavnika, ki naj človeku daje stik z Metafizičnim, posledica je velika odtujenost ljudi, kriza duha, duhovna smrt.
V takšnem svetu je treba živeti hitro in zapleteno življenje s tehniko. Živeti pa pomeni odločati se, delovati. Preden začnemo delovati v neki smeri, se moramo odločiti. In jasno je, da so pogoji odločanja v takšnem svetu nekaj povsem drugega kot v časih srednjega veka. K temu lahko dodamo še nadzorovanje ljudi s tehniko, agente in ovaduhe na vsakem koraku, pokvarjenost sveta, ko neštevilni ljudje igrajo in nosijo maske…, svet je danes v veliki meri že »orwellovski«. Da ne rečem še kaj hujšega (da je postal gospostvo satana). Iz vsega skupaj ni težko prepoznati, da se nam resnica o konkretnih dogodkih, osebah itd. še nikoli ni tako skrivala in izmikala kot danes. Dogajanje sveta še nikoli ni bilo tako nepregledno.
In kako se odloča človek te kulture? Seveda je tudi glede tega močno pogojen, nikakor ni povsem svoboden, predvsem ga določa racionalizem, ki je postal kuga te (moderne) dobe, zato si pri odločanju pomaga s tistim, s čimer je »opremljen«, zanaša se predvsem na svoj Razum in na svoja racionalistična znanja. Vendar, s tem ni mogoče do resnice – o dogajanju sveta. In najpomembnejša naloga, ki nas čaka v po-moderni, je ravno ta: premagati to veliko zmoto moderne.

Zakaj zmota?
Na kratko: VRO so ustvarila svet, v katerem se je odločati mnogo bolj zahtevno kot nekoč, obenem so mu odvzela znanje (vero) za pravilno odločanje in ga vkalupila v neka znanja, način mišljenja in neko stanje duha, s čimer se odloča napačno.

Zakaj napačno? Ker je pri odločanju ključno poznavanje resnice o dogajanju sveta, a razum je prešibko »orodje« za to, in tudi njegovi dosežki (znanost, tehnika) tega ne omogočajo. Toda, ali se človek te kulture zaveda te zmote? Prepričan sem, da večinoma ne, vzrok je v njegovi okuženosti z racionalizmom – kugo naše dobe: svoj Razum je postavil na prvo mesto, mu s tem pripisal »božanskost«, in tak Razum mora biti sposoben spoznati resnico – sicer ne bi bil božanski, in takšni tudi ne njegovi dosežki. In tako ljudje živijo v zmoti: v življenju se dajo voditi svojemu Razumu, tako na osebni kot politični ravni.

Vendar, resnica mora biti človeku dostopna, prav tako pot do pravilnega usmerjanja v življenju, sicer smo končali v nezdravem skepticizmu. Glede tega bom navedel določene resnice in stavke iz knjig RŽVB: »Moj Sveti Duh resnice vam razodeva, kaj se dogaja na svetu…«. Iz tega stavka sledi naslednje: da Duh pozna resnico o dogodkih sveta, in da nam to resnico tudi razodeva, zato je tu imenovan »Duh resnice«. Tu se seveda pojavi vprašanje, na kakšen način in v kakšnem jeziku nam razodeva to resnico. Vsekakor (tudi) skozi (nočna) videnja, skozi katere konkretne dogodke lahko VIDIMO. Vendar, ugotoviti moramo, da je bil spet racionalizem te kulture tisti, ki je človeku zaprl pot do te resnice (o dogodkih, osebah, stvareh sveta) – na način videnj. Razlogov za to je več, dotaknil sem se jih že v nekem prejšnjem članku, zato jih bom le na kratko navedel.

Najprej: treba je seveda sprejemati tisto, kar prihaja od Duha, a naša doba kuge racionalizma je do tega ravnodušna – ker si to razlaga z raznimi teorijami. Nadalje je treba tisto vsaj delno razumeti, popolnoma je seveda nemogoče, ker božje Misli in Poti NISO naše misli in poti, razlika je ogromna, in jezik videnj npr. je visoko simboličen, vedno v veliki meri ostaja SKRIVNOST. Vendar pa racionalizem otežuje tudi razumevanje tega jezika, ker je človek-racionalist ves usmerjen k zunanjemu (tu gre za NOTRANJI fenomen!), ker je miselno vkleščen v pravokotni sistem (videnja ni mogoče postavljati v to!), ker mu je glava napolnjena s faktografskimi podatki o materiji, pri videnjih pa gre za svet Duha, ki je ne-snov.

Tu bi pa rad izpostavil še en problem, ki se tudi navezuje na racionalizem. Gre za nek način mišljenja, ki je izredno pogojen z meritvami, količinami, številkami. Danes smo navajeni vse meriti, z vsem računati, in to je postalo samoumevno, čeprav ni. Ta pristop k svetu je človek izumil šele v 16. stoletju, le-ta je omogočil mnoge stvari, saj vsa naša tehnika temelji na tem: na meritvah, na enačbah, na matematiki. Ta znanost je orožje racionalizma, jezik te znanosti pa so ravno enačbe, in ko jih uporabljamo (z njimi računamo), moramo spet meriti! Vendar pa se v tem skrivajo tudi pasti, ta način mišljenja je začel marsikaj onemogočati, prepričan sem, da je začel oteževati tudi razumevanje jezika videnj. Zakaj?

Merjenje (česarkoli) razvija nek način mišljenja, ko človek, da bi lahko čimveč izmeril, začne določene stvari posploševati (abstrahirati, racionalizirati), jih odmišljati kot »nebistvene in zanemarljive« malenkosti in podrobnosti. Tako se lahko zgodi, da gledamo, a ne vidimo, ne opazimo (tu je potrebna misel, zavestna pozornost), merjenje razvija misel, ki ni več sposobna opaziti »podrobnosti«. Vendar, pri razumevanju jezika Duha (videnj) kot tudi pri odločanju sredi sveta ni takšnih delitev, tu so namreč ravno »malenkosti« lahko odločilne! V knjigi RŽVB je opisana tudi ta slepota: »Zaslepljeni z racionalizmom ste pozabili na božje čudeže in božje poti. Izgubili ste čut za jezik mojega Duha«.

Moramo zaključiti, da je novoveški človek zgradil nek svet, v katerem je odločanje postalo bolj zahtevno, ker je mnogo teže priti do resnice o dogodkih sveta, obenem pa uporablja znanja, ki so ta svet zgradila, uporablja tudi za odločanje, za kar ona niso primerna, zato se napačno usmerja. Oziroma glede tega s tem ne more najti nobene gotovosti (čeprav si mnogokrat predstavlja, da jo je našel), temu človeku, sicer zelo spretnemu pri delovanju z VRO, zato manjka opore in usmeritve. Znašel se je v takšnem svetu, vendar brez znanja za pravilno odločanje.

Kje je izhod?
Nek razvoj je ustvaril umetno naravo – džunglo velemest, a ta razvoj je človeku odvzel smisel in etični temelj, zato so danes mesta polna nereda in praznih ljudi (opustošenje v dušah). Kar se tega tiče, je bil srednji vek naprednejši! Ta doba je mrtva, tudi zato, ker je mrtva moderna znanost, ki jo je ustvarila – njen razvoj se je ustavil. Kultura je v krizi tudi zaradi enostranskega razvoja: tehnika je omogočila zadovoljevanje telesnih potreb, nas obdarila s številnimi udobnostmi, a stanje v dušah ljudi je porazno, in iz ravnovesja ni vrženo samo vreme, iz ravnovesja je vržena tudi družba.

Glede na to, da je naša doba mrtva, je jasno, da moramo sredi takšnega sveta začeti nekaj novega, potrebna so neka znanja, neka filozofija, in jasno je, da mora biti to nekaj bistveno drugačnega kot tisto, kar je ustvarilo moderno. Nova oblika civilizacije: njeno bistvo je lahko samo v nekem redu in v dobrem stanju duha v ljudeh. To lahko zagotavlja (edino) etika, in k njej spada tudi problematika odločanja: odločamo se namreč zaradi delovanja, in naša dejanja so lahko dobra ali slaba (imajo lahko na družbo takšne ali drugačne učinke). Zato z etičnim delovanjem dosegamo tudi cilj svoje duše (Boga). Cilj: tu se pokaže, da naše odločitve najbolj pogojuje dvoje stvari. Najprej resnica o dogajanju, znotraj katerega vsakodnevno delujemo, tudi resnica o tem, v katero smer naj bi stekel tok nekih konkretnih dogodkov v prihodnosti. In potem cilji, ki jih hočemo s svojim delovanjem doseči, priznati si moramo, da navadno zasledujemo sebične, materialistične (ekonomske) cilje, zavarovati hočemo svojo fizično eksistenco. Vendar, če sledimo Svetemu pismu, ta pot (materializem) ni prava pot. Najprej (najbolj) naj bi človek iskal tisto, kar potrebuje duša (Boga). Duša: tu smo pri novem problemu. Od renesanse naprej se namreč v tej kulturi vedno bolj poudarja telo, raziskuje se telo, skrbi se za telo, a dušo smo vedno bolj zanemarjali. Ali sploh še verjamemo v njen obstoj? Mnogi ne več, še manj so ji znane njene lastnosti, sposobnosti, potrebe. Toda duša omogoča tudi videnja, s pomočjo katerih naj bi prišli do resnice in se odločali, saj »videnje nastane, ko se Duh sreča z našo dušo«, kot piše v knjigi RŽVB.

Naloga za novo (po-moderno) dobo: priznati dušo in jo spoznavati, zato si prizadevati tudi za zadovoljevanje njenih potreb, kar vse se tesno navezuje na spoznavanje (spolnjevanje) volje Boga, kar je spet mogoče samo s pomočjo Duha: »Moj Duh prihaja, da vam podari popolno spoznanje moje volje«. In ta Volja naj bi bila »bistvo našega vsakodnevnega življenja«. Tudi to Voljo nam hoče dati spoznati Duh: »Moj Sveti Duh milosti prihaja, da vam podari popolno spoznanje moje volje«. In kako nam jo daje spoznati, če ne tako, da nam Beseda (Logos) kaže svoje načrte, ki so načrti za (prihodnje) dogodke sveta, in kako naj bi videli te dogodke, če ne v videnjih?? Vse to naj bi torej vključevalo pravilno odločanje v življenju, vendar pa določene negativnosti naše dobe le-to močno otežujejo: zaradi racionalizma zavračamo, kar prihaja od Duha, in racionalizem močno otežuje razumevanje jezika Duha, kot sem opisal. In naš materializem močno otežuje sledenje Besedi, ki je pot služenja Bogu in zato zahteva odpoved. Zato mislim, da se zrelejša (naprednejša) civilizacija lahko začne samo s premagovanjem (preseganjem) današnjega racionalizma in materializma. To je zahteva naloga, če pomislimo samo na učenje visokega jezika Duha: naloga za vse življenje! Za novo kulturo bo potrebna (v duši in v glavi) izgradnja neke povsem nove spoznavne stavbe , in tu je najprej treba s prvega mesta odstraniti Razum in Človeka.

Gre za znanje za pravilno odločanje in za resnico o dogodkih sveta, zato tudi za etično pot, ki dušo vodi k Bogu kot njenemu cilju, in prepričan sem, da se material za izgradnjo te stavbe skriva v dvanajstih knjigah RŽVB, stavke iz njih sem tu večkrat navajal. Tu je to znanje podano v takšni obliki, da je odporno na rušilne učinke naše racionalistične civilizacije. Postopno lahko začne odpravljati porazno stanje v njej: nered v svetu, puščavo v dušah.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine