Piše: Franc Bešter
O problematiki odločanja sem tu že pisal, odločamo se tako na osebni kot politični ravni. Za politike (poslance) je odločanje ključna naloga in jih zato imenujemo tudi »odločevalci«
Vsak dan mora vsak človek sprejemati na tisoče odločitev, večinoma manj pomembnih, rutinskih, tu se nameravam nekoliko poglobiti v problematiko pomembnejših odločitev, ki pomenijo usodnejše in »strateške« življenjske usmeritve. Takšne so vedno tudi politične odločitve, saj se politiki odločajo v imenu naroda (države) in za ves narod.
Nekoliko si oglejmo problematiko odločanja s povsem človeškega vidika, s stališča človeške pameti in logike. Na primer na primeru vožnje z avtomobilom ali igranja šaha. Vožnja z avtomobilom: znati moramo obvladati avto in se potem pri vožnji držati določenih pravil, predpisov, da ne ogrožamo sebe in drugih in da varno dosežemo nek cilj. Cilj: on določa vrsto, obliko naše poti in njeno dolžino, trajanje potovanja. Na tej poti se navadno srečujemo s številnimi drugimi vozniki, mi vplivamo na njihovo vožnjo in oni na našo.
Iz primera vožnje vidimo, kaj vse pogojuje naše odločanje: cilj, ki ga nameravamo doseči, dogajanje okrog nas, in za vse skupaj so potrebna določena znanja in spretnosti. Tu se srečujemo tudi z etiko, na to se nanaša cilj, ki ga hočemo doseči, in naša dejanja imajo lahko tudi slabe posledice za ljudi, s katerimi se srečamo.
Odločanje pri igranju šaha. »Kralj iger«, a tudi življenje je neke vrste igra. V tej igri hočemo zmagovati, v njej se moramo držati nekih pravil, da zmagamo, je treba imeti čim več znanja, in potrebna je vaja, vaja in spet vaja. Poteze vlečemo, da bi dosegli nek cilj (zmago), na poti do tega cilja nas, s svojimi potezami, nasprotnik hoče onemogočiti. Njegove poteze vplivajo na naše, in obratno.
V življenju kot tudi političnem življenju je treba vleči poteze, le da je tu »šahovnica« mnogo večja in silno nepregledna, igralcev in nasprotnikov je veliko, in nikakor se vsi ne držijo »pravil igre«. Nekaj je gotovo: dogajanje okrog nas ključno vpliva na uspeh (izid) naših delovanj, in naša dejanja imajo tudi določene posledice na to dogajanje, pozitivne ali negativne. Vidimo, da se pri odločanju srečamo tudi s problemom etike.
Pri svojem odločanju zasledujemo neke cilje, da bi jih dosegli, dosegali, bi morali dogajanje okrog nas čim bolje poznati, poznati resnico o stvareh, osebah, dogodkih, ki ga gradijo, še več: vedeti, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti. Ali pa je to človeku sploh mogoče, ob silni kompleksnosti, nepreglednosti in dinamiki – kar vse je značilno za vsako dogajanje sveta?
Moderni človek noče priznati neke svoje nemoči na tem področju, našo (moderno) dobo med drugim označuje tudi racionalizem, sodobni človek, ki postavlja Razum na prvo mesto in zato na to mesto tudi današnje najvišje dosežke Razuma (empirične znanosti), se zato tudi pri odločanju zanaša, opira na vse to, na svojo pamet in ta svoja (racionalistična) znanja. Razum mora biti sposoben pravilnega odločanja, sicer ne bi bil »božanski«, človek zato noče priznati neke svoje nemoči na tem področju. Vendar pa ga življenje tu vedno znova postavlja pred izvršena dejstva: da se je zmotil, da se je odločil narobe… . Človek moderne dobe zato ostaja brez neke gotovosti in opore v življenju, brez temelja, na katerem naj bi stal, brez neke usmeritve. Izobražen na področju svoje Znanosti in spreten pri rokovanju s tehniko, je zelo šibek na področju poznavanja dogajanja sveta in posledično pri svojem odločanju, usmerjanju. Vzrok temu je tudi v naslednjem: on je brez tistega, kar k njemu prihaja po Duhu in po čemer se mu daje resnica o dogodkih sveta in razkriva življenjska pot. To spet zaradi racionalizma: do vsega tega je ravnodušen, ker si to razlaga z raznimi teorijami, ki izvirajo iz racionalizma.
Naše odločanje, na osebni ravni, najbolj ključno določa dvoje: dogajanje, znotraj katerega vsakodnevno delujemo, in cilji, ki jih v življenju zasledujemo, hočemo doseči. Materialist (človek, ki telesne potrebe postavlja v življenju na prvo mesto) se bo odločal drugače kot idealist – človek, ki skuša najprej poskrbeti za svojo dušo in je zato iskalec Boga. Vendar: katera življenjska filozofija je pravilna? Če izhajamo iz evangelija, je treba najprej (in najbolj) iskati Boga. Materializem (ki označuje našo dobo!) torej ni prava pot, materialne dobrine ne smejo biti temelj našega življenja. V novi dobi, ki prihaja, bo zato naša (zahtevna) naloga tudi to: premagati racionalizem in materializem.
Razlika v načinu odločanja pri obeh življenjskih filozofijah pa ne nastane samo zaradi različnih ciljev, ampak tudi zaradi različnih načinov spoznavanja dogajanja sveta. Materialist, ki je obenem tudi racionalist in zato ateist in ne priznava ničesar metafizičnega, se bo pri odločanju opiral zgolj na svoje omejene možgane in svoja racionalistična znanja. Spet zmota in napačna pot: po tej poti ni mogoče do resnice o dogodkih sveta!
Pot (duše) do Boga: pot hoje za Besedo. Ta pot zahteva od človeka odpoved, sprejemanje križa in iskanje volje Boga. Volja Boga in resnica o dogodkih sveta: vse to je mogoče spoznavati le s pomočjo Duha – ko stopa v stik z našo dušo. Duša, Bog, Duh: same metafizične stvarnosti, vidimo, da filozofska stavba za pravilno odločanje raste iz povsem drugih temeljev kot racionalistična spoznavna stavba. Razodete resnice, etika, kar vse se močno navezuje na odločanje: ali ni zato naloga Cerkve, da se ukvarja s tem in to oznanja? Res pridige niso brez teh vsebin, vendar: kdo danes v veri vidi tudi »znanost« za odločanje?? Redkokdo, če sploh kdo, mislim, da je razlogov za to več. Najprej: govorica Svetega pisma zveni modernemu človeku zastarelo, arhaično, tudi tuje njegovemu načinu mišljenja. Potem: Sveto pismo je nastajalo pred tisočletji in v pogojih pastirsko-poljedelske družbe, sodobni človek pa mora delovati in se odločati v povsem drugih, neprimerljivo drugačnih okoliščinah! Od Svetega pisma in Cerkve zato (kar se tiče uporabnosti v življenju – in neko znanje ima moč šele, ko ga uporabimo!) dobi le neka načela in pravila, ki se naj jih drži, da bo spolnjeval božjo voljo in hodil za Kristusom.
Da, nekaj teh načel in pravil mu v konkretnih situacijah življenja in pri hoji po posebni (specifični) poti mnogokrat res ne more kaj dosti pomagati. Tu mora poznati npr. resnico o določenih osebah in situacijah, in v katero smer (po kateri poti) bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja sveta. Resnico (znanje) o tem mu lahko prinese le Duh, ob srečanju z njegovo dušo. Na ta način nastajajo tudi videnja (npr. ponoči, v sanjah), v njih lahko vidimo, gledamo neko dogajanje, z vsem, kar ga gradi. Zato sem prepričan, da bodo ravno videnja začela v novi zgodovinski paradigmi igrati ključno vlogo. A kar se tiče Cerkve pri tem: tu se glede tega pojavi še en problem. Zaradi racionalistične kuge, ki se je vtihotapila tudi v Cerkev, duhovniki, ki pridigajo o duhovnosti, ob tem zavračajo, kar prihaja od Duha, odsvetujejo ljudem, da bi se v življenju ravnali po videnjih. Te stvari si razlagajo z raznimi, predvsem psihološkimi teorijami. A s tem se zavrača tudi Bogastvo, ki na ta način prihaja k nam. Beseda je Bogastvo.
