Spet Jernej se v nekaj je zapičil,
pikalo ga je, močno srbelo,
ga od bolečin je vse skelelo,
kot da sam hudir ga bo uničil.
Se zapičil jezno je v rumeno,
to je tista s semaforja srednja,
ki sledi zelena ji naslednja,
pikalo ga namreč je pošteno.
Se Jernej ob jopič je spotaknil,
grize ga in še kako vznemirja,
kot bi bil popikan, okrog dirja,
se ga roj sršenov je dotaknil?
Kaj Jerneju vendar je, kaj pika
ga tako, saj ni nikjer povoda,
pa ga peče, pika, strašno gloda,
se zato tako rad v barve vtika?
Jopič ga razdražil je rumeni,
v njem Jernej ugledal je nacista,
na pomoč bi klical policista,
kajti priča bil je strašni sceni.
Da promet ubral je smer ekstremno,
vpil je in krivil naciste besno,
da rumeni jopič kaže v desno,
kar nevarno silno je, izjemno.
Bo promet samo še v desno krožil,
duša se Jernejeva je zbala,
bo rumena takšno smer kazala,
sikal, pikal je in silno tožil.
Iz nesrečnega ga končno stanja
dvignila je misel, da rumena
ko ugasne, ne sledi zelena,
ampak da se spet rdeči klanja.
