Jaka Avšič bi takole rekel,
če iz groba vstal bi, se prebudil,
preden bi nazaj se v jamo zgrudil,
preden v grob se zopet opotekel:
“Bratje, spet je tu razorožitev,
Titov je ukaz prišel nenadno,
za povelje gre najvišje, vladno,
kakšna to za nas je sramotitev!
Vzeli so orožje nam paradno,
s čim zdaj dalje bomo se borili,
s čim slovensko javnost še morili,
silo uprizarjali estradno?
Bratje, no, tovariši bo bolje,
kdo od vas razume ta sklep Tita?
Naša moč je zdaj povsem razbita,
vse od njega je odvisno volje!”
Jaka Avšič v tej dramaturgiji,
v skeču tem, ki ni mu para zlepa,
le statist je, uboga kura slepa,
prispodoba zgolj je v agoniji.
Jasno kajpak skeča je gledalcu,
da je slepa ta razorožitev,
naroda začne se pomiritev
šele, ko bo videl Tita v mavcu.
