Radi bi moža počivat dali,
trajno bi ga brž upokojili,
mesto mu dokončno določili,
ves dan so ga v to prepričevali.
Da počitka nujno je potreben,
naj od dela si že odpočije,
delo bi prevzeli drugi trije,
naj bo več doma in bolj zaseben.
Ali ne pomisli nič na zdravje,
zdrav ko prej ne more večno biti,
skušajo na finto ga dobiti,
ga prepričati, kaj tukaj prav je.
Na počitek vse premalo misli,
morajo mu nujno pomagati,
brez počitka ni mu več obstati,
gobezdajo v prazno ksihti kisli.
Bil je zraven in skrbno poslušal
dušebrižniške njih nebuloze,
bil je priča besa in nervoze,
ni počival, nič se ni pridušal.
Se ne da in pač ne gre počivat,
vidi, da na vso moč jih utruja,
res potrebna ni nobena muja
olja na njih jezo mu dolivat.
Cela ga ekipa preiskuje,
ali vendar ni željan počitka,
stvar čedalje bolj postaja bridka,
ko od vseh le on ne pojenjuje.
Mu je navsezadnje prav v užitek,
ko upehance ves dan posluša,
ko se muči njih kosmata duša,
slednjič on predpiše jim počitek.
