Piše: Franc Bešter
Tu bom skušal nakazati, zakaj in na kakšen način neka znanja in nek način življenja delujejo škodljivo na človekovo dušo. Sicer sem o tem že nekaj napisal, predvsem o racionalizmu, ki je kuga te dobe, smrtonosna za dušo. Da, našo dobo označuje mnogo slabih stvari, med drugim racionalizem in materializem, ki sta posledica teh znanj in nekega načina življenja.
Šolski sistem okuži možgane z racionalističnimi znanji, ki vodijo ljudi k postavljanju Razuma na prvo mesto, v srcu, kar duše vodi v smrt. Tehnika vodi množice v materializem, oboje, racionalizem in materializem pa v ateizem, ki tudi povzroča krizo duha ali celo duhovno smrt. Sicer je pa tudi racionalizem materializem – na teoretični ravni, ker to bolezen povzročajo materialistične znanosti. Materializem: samo- materija, ker te znanosti priznavajo le materijo – kot edino (dokazano) realnost. Praktični materializem, v katerega je ljudi zapeljala Tehnika kot hčerka te Znanosti: priznati moramo, da danes večinoma v življenju postavljamo zadovoljevanje telesnih potreb in iskanje materialnih udobnosti na prvo mesto.
Pravokotni sistem in življenje s tehniko
Iz vsega skupaj moramo zaključiti, da modernost povzroča sekularizacijo: zapiranje v zemeljska obzorja, izgubljanje pogleda v onostranstvo, konec metafizike. Zaključiti moramo, da je človek v moderni tudi ogromno izgubil. Predvsem so znanja in dosežki te dobe zelo škodljivi za njegovo dušo, danes že veliko govorimo o škodljivosti za naravo, vendar so le-ti povzročili opustošenje in razdejanje tudi v notranji naravi, v dušah ljudi. Tukaj bom skušal opozoriti še na škodljive učinke nekega načina mišljenja, ki ga ključno določajo empirične znanosti, in načina življenja s tehniko, na človekovo dušo. In pri tem bom izhajal iz naslednjega stavka evangelija, ki se nanaša na dušo, na srce kot »globino duše«, in ki govori o obteževanju srca: » Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena S SKRBMI tega (zemeljskega) življenja«.
Skrbi: vsak človek ima mnogo vsakodnevnih skrbi, manjših, večjih, in le-te se res večinoma nanašajo na to, na zemeljsko, se pravi materialno. Jezus nas opozarja, da takšne skrbi obtežujejo dušo (srce), se pravi, da se zaradi njih duša ne more dvigati (k Bogu). Zemeljske skrbi: to so MISLI, ki se nanašajo na to, na materialno. Zato te Jezusove besede posredno povedo tudi, da je duša tista, ki generira človekove misli, ne možgani – ker vsebina misli vpliva na stanje v srcu: misli, ki se nanašajo na materialno, se nanašajo na »nižje«, zato srce usmerjajo k temu nižjemu, ga s tem obtežujejo. Telo in duh, možgani in srce, delujejo v medsebojni odvisnosti.
Vendar pa pri tem odnosu moramo nujno upoštevati še odnos med absolutno višjim in absolutno nižjim. Težava je, da je zavedanje o tem povsem izginilo iz zavesti modernega človeka. Bog kot Duh in Absolut je namreč glede na vse materialno »zgoraj«, in tu gre za absolutno zgoraj, ne neko relativno (merljivo) zgoraj. Vse zemeljsko je glede na to zgoraj zato absolutno spodaj. Duša, ker je »božji dih (duh)« je zato, glede na to »spodaj«, tudi absolutno zgoraj, in velika in prekomerna usmerjenost k temu »spodaj« jo zato veže na materialni svet, jo obtežuje.
V človeštvu prejšnjih dob je, bolj na intuitivni ravni, obstajalo zavedanje o obstoju tega absolutno višjega in nižjega, če pomislimo npr. na srednjeveško predstavo o Zemlji kot plošči, NAD katero se dviga nebesni svod. Potem pa je prišla renesansa in z njo raziskovanje perspektive, se pravi tretje dimenzije. Z Descartesom – racionalistom (v razsvetljenstvu) je bil pravokotni koordinatni sistem dokončno sprejet in uporaba treh dimenzij se je pokazala za nekaj zelo koristnega. Ta sistem je postal ključno miselno orodje znanosti, na katerih temelji današnja tehnika, zlasti matematike in fizike: matematika vanj postavlja linearne in eksponentne funkcije, sinusoide in nasploh grafe kotnih funkcij, dvodimenzionalne in trodimenzionalne like in vrtenine, trikotnike, kroge, elipse…, in v vsem tem ji sledi fizika. Hočem povedati, da je moderni človek postal v svojem mentalnem delovanju močno odvisen od tega pravokotnega sistema, s tem pogojen, in večina ljudi si predstavlja, da je prostor, sam po sebi, trodimenzionalen. A to ne drži, tak prostor je v resnici le naš mentalni konstrukt, in pri kartezijanskem sistemu treh pravokotno sekajočih se ravnin gre le za miselno orodje, morda najpomembnejše orodje racionalizma.
Kakšno povezavo ima vse to s človekovo dušo in s stanjem duha? To sem napisal zato, ker hočem povedati, da miselna pogojenost s tem dušo (srce) obtežuje. Zakaj? Prej sem omenil, da misli, ki se nanašajo na zemeljsko, se pravi nižje, srce obtežujejo – ker je zemeljsko glede na dušo spodaj, duša je višja in »nad«. In tudi misli, ki se nanašajo na tri dimenzije in na pravokotni sistem in na vse, kar postavljamo vanj in z njim opisujemo, se v resnici nanašajo na zemeljsko, torej nižje, in zato obtežujejo dušo modernega človeka in še zlasti človeka- racionalista. Da, vse to, čeprav zelo abstrahirano, izhaja iz zemeljskega in ima svoj temelj v snovnih, materialnih, se pravi nižjih stvareh! Iz vsega skupaj sledi, da je nevarnost za človekovo dušo prišla tudi od znanj, načina mišljenja, miselnih orodij – kar vse je človek iznašel in začel uporabljati v moderni dobi.
Tu sem napisal nekaj besed o miselnem svetu, o teoriji, ki je kasneje ključno pomagala ustvariti tehniko. Vendar, nevarnost za dušo je prišla tudi od tehnike same – najpomembnejšega dosežka moderne. Zakaj? Pri njej gre za visoko razvita orodja, njihova visoka razvitost pomeni večjo raznovrstnost in učinkovitost, a obenem veliko večjo kompleksnost, zapletenost. Iz te zapletenosti pa izhaja veliko tudi neprijetnih posledic. Npr.: zahtevno, zapleteno je njihovo izumljanje in izdelovanje, in potem izboljševanje (inovacije). Drago je njihovo nakupovanje, treba je (za)služiti denar. Služenje Denarju. Zahtevno, tudi drago je njihovo vzdrževanje in popravljanje. Zapleteno je upravljanje teh Orodij, učenje za delo z njimi, življenje z njimi. In še kaj bi se našlo. Iz vsega tega sledi, da Orodja človeka stalno prisiljujejo k temu, da se močno in neprestano, preveč ukvarja z zemeljskim, da svoje misli usmerja k temu: Orodja so in ostanejo del materialnega sveta! Pomeni, da ona duhovno dušo usmerjajo k nižjemu, s tem obtežujejo srce. Obteženo srce pa se ne more dvigati k Bogu.
Nevarnost torej ni prišla samo od moderne Znanosti kot takšne (ker le-ta zanika Boga), samo od znanj, ki povzročajo smrtonosno kugo racionalizma, ampak tudi od načina mišljenja, ki ga zahteva in razvija ta znanost, od njenih miselnih konstruktov in orodij, skratka, od »duha racionalizma«. Tu mislim na nevarnost za dušo: način mišljenja, ki obtežuje srce. In potem na tehniko, ki s svojo zapletenostjo izredno množi zemeljske skrbi in s tem obtežuje srce, kar duši jemlje svobodo, jo zasužnjuje.
Problematika duše
Problem je, da se moderni človek večinoma ne zaveda teh učinkov (znanosti in tehnike) – na dušo. Eden glavnih vzrokov za to pa je gotovo v tem, da duše (njenega obstoja) sploh ne priznava, se duše ne zaveda, enostavno pozablja, da je (tudi) duh. Še manj se zaveda njenih lastnosti in potreb. Vedno ni bilo tako, vsi narodi v zgodovini so verjeli v dušo, tudi Grki in Rimljani, da ne govorim o Egiptu, o hinduizmu…, ona ni le stvar krščanstva. V srednjem veku, ki je resnice o svetu in človeku črpal iz Svetega pisma, je bila vera v neumrljivo dušo nekaj samoumevnega. Danes to ni več. Glavni vzrok tega vidim v empiričnih znanostih: v renesansi je človek, v obračanju k zunanjemu, snovnemu, začel raziskovati tudi telo (v srednjem veku je Cerkev to prepovedovala!), v naših časih ga medicina raziskuje ne le do zadnjih celic, ampak tudi do zadnjih molekul, ki le-te gradijo. Vendar pa duše v telesu ni našla! Zaradi Znanosti moderni človek težko verjame v karkoli meta-fizičnega (onstran telesnega, snovnega), tako tudi v dušo. In pogled v onostranstvo mu močno otežuje ravno njegova miselna ujetost v pravokotni sistem. Od modernih znanosti so prišle tudi mnoge slabe stvari, med drugim neka enostranska podoba sveta in človeka, v kateri je materija ostala edina realnost, zato tudi pri človeku: človek je telo in telo je (ves) človek! To je za sabo potegnilo telesno koncepcijo življenja v tej kulturi.
V dobi, ki naj bi sledila moderni (ta se zdaj bliža koncu, in te njene poslednje čase označuje veliko slabih stvari, zaradi katerih bo civilizacija vedno teže delovala, prihajale bodo krize), bo treba zgraditi tudi celovito podobo človeka, človeku povrniti dušo. Znanja o duši bodo ena temeljnih znanj za novo dobo. Sicer pa: če smo že tako natančno raziskali telo, zakaj ne bi še duše, ki je mnogo pomembnejša od telesa, saj je telo zgolj prehodno, stara se in umre. A treba je najprej priznati njen obstoj. Odkod naj bi zajemali resnice, znanja o duši? To znanje je v Svetem pismu, problem je, da je za mnoge ta knjiga postala arhaična, njena vsebina v svoji obliki zastarela. V novi obliki je ona podana v knjigah RŽVB, ki sem jih tu že omenil, one so dane tudi za boljše razumevanje razodetja, zato tudi za boljše razumevanje duše, njenih lastnosti in potreb. Če se bomo zavedali duše in njenih sposobnosti in potreb, bo to nujno potegnilo za sabo tudi revolucijo v načinu odločanja.
Za konec: revolucija v odločanju
Naše odločitve ključno pogojujejo cilji, ki jih hočemo doseči s svojim delovanjem. Priznati si moramo, da danes večinoma zasledujemo materialistične cilje. Vendar, če sledimo Svetemu pismu, se pravi besedam samega Boga, materializem ni prava pot, Jezus namreč v evangeliju naroča, naj človek najprej išče nebeško kraljestvo (Boga), torej tisto, kar potrebuje duša. V to kraljestvo pa vstopa tisti (tista duša), ki spolni voljo Boga. To Voljo pa je treba najprej spoznati, jo najti. Zato naj bi človek v življenju najbolj iskal to: to višjo (ne svojo) Voljo. Le-to pa je mogoče (mnogokrat) le s pomočjo Duha, Duh pa stopa v stik s človekom preko njegove notranjosti, in spet smo pri človekovi duši, pri odločanju s pomočjo Duha in duše. Če je moderno dobo ustvarila znanost o materiji, lahko novo dobo ustvari znanost o Duhu kot ne-materiji.
