Za aplavz dve roki sta potrebni,
ena sama dosti ne opravi,
dve sta nujni in pri tem še zdravi,
govor ni o kakšni bolj posebni.
Vsakič ko proslava se pripravlja,
ena roka znajde se v težavah,
na tovrstnih noče ker zabavah
biti zraven, se vnaprej poslavlja.
Je potem pač ploskanje drugačno,
ena roka tolče po kolenih,
druga pa posega po polenih,
da jih meče in je vse bolj mlačno.
Dve sta roki istega telesa,
ena zdrava, drugo v stran zanaša,
ena neprimerno se obnaša,
ta ne ploska, ta se v krčih stresa.
Letos zopet je tako z levico,
a problem je tokrat druge vrste,
ne le, da je izgubila prste,
so odrezali je polovico.
Sama pravzaprav se amputira,
njen namen pa jasen je kristalno,
raje kakor plosk ima mentalno
stanje, da se sama bojkotira.
Nič zato, za ploskanje zadošča,
dva ponudita vsak roko eno,
pa bo slišati aplavz pošteno,
energija zdrava s tem se sprošča.
S ploskanjem se počasti izbrane
na način dostojen in primeren,
druga stran pogled samo čemeren
dá na amputat, ki ji ostane.
