Stoletje blodil ko je že po svetu,
obraza našel ni še Socializem,
bahal se, češ da anti je fašizem,
zadoščal zlepa vendar ni obetu.
Obraz če še tako se je pretvarjal,
so rekli vedno mu le Mimikrija,
po prsih trkal se je, da vizija
čez čas le pride, to močno poudarjal.
Ko ni prenašal več se s svojim jazom,
takole se je javnosti predstavil:
“Obljubim, da takoj se bom popravil,
s človeškim se prikažem vam obrazom.”
Da tale se kot Bog bo učlovečil,
verjeli nisi niti najbolj verni,
obraz človeški kazal je čemerni,
prehitro se je skremžil in pokvečil.
To leto, dve je šlo samo za silo,
nagnali so ga, šel je Socializem,
kot pojem bil je le še historizem,
slabo se mu je prav zares godilo.
Se spomnil zopet je potem obraza,
poskusil z novim vsaka štiri leta,
a klavrno končala se začeta
je preobrazba, čisto brez izraza.
Obrazov novih ni lahko dobiti,
pa stare, glej, za nove je razglašal,
zdaj starček kot mladenič se obnašal,
čez dan samo, zvečer kot tip pobiti.
Pobit poišče si vedeževalko,
jo prosi, naj navzven ga predrugači,
saj znotraj upanja ni, preoblači
v žvižgača se sedaj, ima žvižgalko.
Naj faca se prikaže nova, mlada,
poprosi umetelno, naj pomaga,
ker manjka mu samo še končna zmaga,
da končno Socializem vsem zavlada.
Ne gre, odvrne žena, gola fraza
je tvoja ta človeška vladavina,
obraz nov vedno večja razvalina,
saj zmeraj bil povsem si brez obraza.
