Milo nek mladenič je zajokal,
se rodil prepozno je, ugledal
ni odrešenika, je povedal,
ni ga doživel, tako je stokal.
Ni poromal v njega kraje rodne,
v kraje, ki so šteli jih za svete,
kumrovške ni videl fakultete,
so ušle mu vse ideje plodne.
Bil prepozno rojen je, da v vrsti,
čakal bi na prašek in na kavo,
da kovačnico spoznal bi pravo
bratstva, ki drže jo čvrsti prsti.
Ni rodil se, da spoznal ljudi bi
delovne, za njimi pa občane,
da igračkal bi se partizane,
sanjal, da borijo se za hribi.
Vsega tega ni bilo mu dano
videti in žal ne občutiti,
se prepozno moral je roditi,
tolče se po glavi v staro rano.
Se rodil prepozno je, da boja
mogel ni se fant udeležiti,
se za federacijo boriti,
čast braniti njenega obstoja.
Se rodil prepozno je, prenošen
vendar ni bil, joče brez prestanka,
vidi se takoj, mu nekaj manjka,
Mihi je ostal pač nedonošen.