Se po tuje pravi Vajoleta,
nekaj je v imenu tem resnično,
kar z osebo vezano dotično
je, brezglavo večno ki opleta.
Vaje dela v slogu brez primere,
leta le po suhem in po vodi,
nekaj v nje uborni je usodi,
vodijo očitno jo zamere.
Vsem zameri, takšna da ostaja,
z vajami da ni in ni napredka,
vedno ista tužna pripovedka,
le še bolj da žalostna postaja.
Vajoleto prav očitno moti,
vse, kar se okoli nje dogaja,
ne pomaga terapevtska vaja,
vsakič znova bes se je poloti.
Promovira sama se kot žrtev,
želja biti emigrant je vroča,
ta resnica moti jo pekoča,
da njen imidž ohlajen je, mrtev.
Reva v svojem svetu je ujeta,
svetu motenj in halucinacij,
svetu miselnih zgolj akrobacij,
nomen omen: Motič Vajoleta.
