Paleontolog jih raziskuje,
za ostanke torej gre fosilne,
kot dokaze temeljne, nosilne
jih za teorijo potrebuje.
Kdaj in kje, kako da so živela
bitja izumrla v pradavnini,
se fosil premeri po dolžini
in širini, velikost mu cela.
Paleontološka pač je veda
resna stvar, kot vse so vede prave,
ni igrača za razgrete glave,
kvaziznanost je še manj seveda.
Se pa najde kakor v vedi vsaki
kakšen amater neresen vedno,
ki se z njim ukvarjati ni vredno,
zmeraj so bili in bodo taki.
Enega samo naj se omeni,
zadnje čase vneto podučuje,
ta še vlade v sanjah zamenjuje,
vse preveč fosile stare ceni.
Upanje goji v njih oživitev,
v vnemi bi povrnil jim življenje,
in če treba, novo bi stvarjenje
terjal od Boga, v nič povrnitev.
Teden vsak se v intervjujih sili,
tehnično ponuja nam rešitev,
iz fosila novo spet stvaritev,
znanosti se že globoko smili.
Saj fosil navadna je kamnina,
brez mesa, kosti, krvi rdeče,
ne razume, lastne s tem nesreče
ne zaznava smešna žal praznina.
Za pri nas odkriti gre kadaver,
ki kar sam se znanosti ponuja,
tuli, da je oživitev nuja,
znanost pa mu pravi šarcozaver.
