Lokostrelska združba se vznemirja,
prej bil zanjo cilj je jasen vedno,
sicer ni bil dosegljiv, a vredno
zdelo se je streljati v hudirja.
Tarča vsaj bila je ena sama,
tudi če predaleč, brez uspeha
ciljali so vanjo, da uteha
bi bila jim, ne vse črna drama.
Kar nebo naenkrat jim preseka
neka siva skuštrana pojava,
moti pri streljanju jih, postava
pred očmi jim, da oko zateka.
Prvi lokostrelec ves je zmeden,
puško išče zopet v koruzišču,
da izkazal bi se na strelišču,
prileti ko tisto sivo predenj.
Dve sta lokostrelski pionirki
besni, ker vse šviga čisto v prazno,
in streljánje njuno je porazno,
zaostajata da v strelski dirki.
Poln mesec bi nebo razjasnil,
da bili izstrelki bi bolj točni,
a so lokostrelci vsi nemočni,
jim elan je skorajda ugasnil.
Lokostrelci iščejo rešitev,
treba se vsiljivca je znebiti,
vtis, četudi lažen, pridobiti,
da gredo se pravo usmeritev.
Tisto, kar po nebu leta, groba
tista gmota sivkasta in medla
druščino je že do tja privedla,
da spustijo puščice v goloba.
