Gledal je Butalec gor v višave,
kjer bohotijo se zgolj gradovi,
so bahatih firm to domovi,
vse so firme tuje, trdne, prave.
»Le od kod so se višave vzele,
da jih prej še nisem bil ugledal?«
Se Butalec končno je zavedal,
da z neba pač niso priletele?
»Tisto višegrajske so višine,
že ime pove ti, bratec vrli,«
reče mu Tepanjčan, ko so zrli
vsi Butalci gor, kot zrejo krave.
»Le zakaj se dol k nam ne spustijo?
Tudi mi imeli bi gradove,
naše bi zamenjali plotove,
bi v Butalah šli se bogatijo.
Le zakaj pri nas nihče ne vlaga?
Se Butal otepajo bogati,
takšni mi želeli bi postati,
kakor Višegrad, vzpetina draga.«
Ni Tepanjčan več jim odgovarjal,
saj poznal je žal domet Butalcev,
lastne pameti od nekdaj talcev,
raje njih kreposti je poudarjal.
Vsem vam znano je nadaljevanje,
nauk je zgodbe vendar vedno isti,
komiki kjer vladajo, statisti,
tam butalstva se ohranja stanje.
